Prvega novembra se bo v Londonu odvijala nova dražba avkcijske hiše RM Sotheby’s. Med tokratnimi '4-kolesnimi dragulji', ki bodo iskali nove lastnike, bo tudi unikatni primerek legendarnega italijanskega GT avtomobila znamke Iso, ki sodi med prvih 50 izdelanih primerkov modela grifo.
Na začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja se je italijanski podjetnik Renzo Rivolta odločil za vstop njegovega podjetja Iso S.p.A na tržišče tedanjih aristokratskih GT avtomobilov. Ob tem je rekrutiral tudi nekaj najbolj zvenečih italijanskih konstruktorskih imen tedanjega časa, predvsem zaradi njihove razpoložljivosti po uporu Ferrarijevih inženirjev v letu 1961, ki ga je zakuhala Laura Dominica Garello, tedanja partnerka Enza Ferrarija. Tako se je v njegovi ekipi znašel tudi briljantni Giotto Bizzarrini, ki je dobil nalogo, da ustvari naslednika modela rivolta IR 300, medtem ko je za obliko modela grifo poskrbel slavni Giorgetto Giugiaro, ki je bil v tem obdobju zaposlen pri znamki Bertone.
Tako je nastal prototipni grifo A3/L, ki so ga Italijani leta 1965 pričeli serijsko izdelovati. Vendar se vse ni odvijalo po načrtih, ker sta se Renzo Rivolta in Giotto Bizzarrini kasneje sprla in razšla, posledično je nastalo samo 22 primerkov modela grifo A3/L. Renzo Rivolta je nadaljeval s proizvodnjo tega modela, ki so ga tržili pod oznako grifo GL, medtem ko je Bizzarrini združil moči s še enim Italijanom (Pietro Drogo) in ustvaril model A3/C. Primerek, ki bo v Londonu v kratkem iskal novega lastnika, je eden izmed prvih (nastal je 6. junija leta 1966) ročno izdelanih primerkov modela grifo GL iz prve serije, ki je štela samo 50 primerkov. Vse primerke so izdelali v obratu znamke Bertone. Takrat bordo rdeči grifo je bil izdelan po naročilu bogatega Američana (Malcolm Konner), sicer lastnika trgovske mreže iz New Jerseyja, kjer so ameriškim kupcem ponujali vozila znamke Chevrolet.
Povezava tega bogatega moškega, ki je naročil primerek modela grifo za njegovo ženo, z znamko Chevrolet, je imela velik vpliv na vgradnjo primernega pogonskega sklopa v italijanskega lepotca, ker se je Konner odločil za vgradnjo 5,4-litrskega bencinskega V8 motorja znamke Chevrolet, ki je lahko po potrebi mobiliziral približno 340 'konjev' (253 kW). Čeprav se je njegova žena po vsej verjetnosti razveselila moževega darila, se je po samo prevoženih 400 miljah (približno 640 kilometrov) odločila, da grifa ne bo več uporabljala, zato se je bordo rdeči grifo vrnil v prodajni salon njenega moža, kjer je čepel nadaljnjih 12 mesecev. Razlog za takšno odločitev Konnerjeve žene leži v karakteristiki vgrajenega V8 motorja, ki zaradi slabega navora pri nižjih motornih obratih enostavno ni bil primeren za vožnjo v mestnem prometu. Do dramatične spremembe v tej zgodbi je prišlo šele leta 1969, ko je ta avtomobil opazil Martin Schorr, tedanji urednik revije CARS, ki ga je očarala kombinacija italijanske elegance in ameriške pogonske moči, zato je poklical Konnerja in se dogovoril za nakup vozila, za katerega je takrat odštel približno 7.500 ameriških dolarjev.
Novi lastnik je redno uporabljal italijanskega lepotca pri njegovih vsakodnevnih opravkih v New Yorku, vendar je tudi on kmalu ugotovil, da vgrajeni pogonski sklop ne deluje optimalno pri nižjih vrtljajih, zato se je odločil, da bo uporabil svoje povezave z znamko Chevrolet, točneje prijateljem (Zora Arkus-Duntov), ki je pri tej avtomobilski znamki bdel nad razvojem modela corvette. Ta mu je podal informacijo o novem pogonskem sklopu (tip LT1 V-8), ki naj bi v kratkem prišel v serijsko proizvodnjo, istočasno mu je zagotovil enega izmed teh pogonskih sklopov s 370 KM (276 kW) za testiranje. Za menjavo obstoječega pogonskega sklopa z novim LT1 motorjem so poskrbeli v podjetju Motion Performance. Po tem je Schorr, ki je avtomobilu v nekem obdobju spremenil tudi barvo karoserije, občasno vozil ta avtomobil naslednjih 40 let. Leta 2013, po 43. letih druženja, je Schorr prodal avtomobil novemu lastniku iz Velike Britanije.
Ta se je leta 2014 odločil za obsežno 18-mesečno obnovo vozila, ki je prinesla tudi prebarvanje vozila v originalno barvo, ob tem pa so Britanci vseeno obdržali LT1 motor. Novi lastnik je za obnovo vozila odštel približno 120.000 britanskih funtov. Kljub temu ob prodaji ne bo na izgubi, ker bo moral novi lastnik za tega eksotičnega Italijana odšteti zelo veliko denarja. Ob tem omenjajo znesek v območju od 380.000 do 460.000 britanskih funtov.
