Opis in fotogalerija

Precejšen dolžinski prirastek in vgrajena tehnika sta prispevala več kot 90 dodatnih kilogramov

Prtljažnik sprejme od 280 do 950 litrov prtljage, odvisno od tega, ali so nasloni zadnje klopi postavljeni ali ne

Kabina je po novem občutno bolj prostorna in povsem v skladu z ostalimi modeli znamke, vključno z velikim barvnim zaslonom na dotik in vrtljivim gumbom za upravljanje

Dvojka je imela v svojem življenju doslej kar burno pot. Prvič smo jo spoznali kot malega enoprostorca, ki mu je sledil popoln preobrat v obliki kompaktnega mestnega avtomobilčka. Pred kratkim je prišla na trg tretja generacija, ki je predhodnici dodala nekaj dolžinskih centimetrov in v mešanico vnesla še ščepec prestiža.

V primerjavi s predhodnim modelom je od strani nekoliko bolj elegantna, kar je oblikovalcem na račun dodatnih 14 centimetrov zunanje dolžine uspelo s podaljšanim in na videz nižjim pokrovom motorja ter mišičastimi zavihki karoserije. Od omenjenih štirinajstih je medosna razdalja pridobila osem centimetrov, zato je v kabini po novem precej več prostora. Večji del je pridobila zadnja klop z nekaj centimetri več za kolena (nad glavami je še vedno malce tesno), občutno večji pa je tudi prtljažnik z 280 litri.

Mala dvojka ima skoraj vse pripomočke, ki jih najdemo v vodji tropa, mazdi6. Seveda so boljše igračke na voljo le za doplačilo, a tu ne gre le za to. V notranjosti se človek počuti zelo podobno kot v trojki ali celo v modelu CX-5. Uporabljeni materiali so za ta razred nadpovprečno kakovostni, prav tako izdelava. Multimedijski sistem MZD connect s 17,8-centimetrskim barvnim zaslonom je enak kot v drugih, upravljalna enota med sedežema (pozdrav iz BMW-ja?) pa ima ravno tako konkreten vrtljiv gumb in majhen oblazinjen naslon za zgornji del dlani. Volan z gumbi za upravljanje z radiem in tempomatom je odet v usnje, za njim pa je gumb za zagon motorja.

Večna težava Mazdinih malčkov je, da so zaradi proizvodnje na Japonskem predragi. A nova dvojka ni v višjem razredu le s ceno, ampak tudi po kakovosti.

Od velikih dvojka ni dobila le doslej naštetega, ampak so ji namenili tudi zelo dobro pogonsko tehniko. Pri Mazdi zagovarjajo logiko večje prostornine motorja namesto uporabe turbopolnilnika. Zato imajo vsi motorji v paleti prostornino 1,5 litra. Testnega je poganjal bencinar z močjo 66 kW (90 KM) in navorom 148 Nm, povezan pa je bil s 6-stopenjskim samodejnim menjalnikom. Marsikateri tekmec (tudi mazda2 prejšnje generacije) uporablja brezstopenjske ali pa zastarele 4- do 5-stopenjske avtomatike, ki so počasnejši od bližnjevzhodnih mejnih uradnikov. Tokratna kombinacija se je v vožnji zelo dobro obnesla, boljši bi bil le še menjalnik z dvojno sklopko. Seveda je treba vzeti v zakup, da poraba ne more biti ravno asketsko skromna. Mi smo na testu izmerili povprečje 6,6 litra na 100 kilometrov, kar se glede na zmogljivosti in udobje zdi povsem soliden rezultat.

Več kot solidne so tudi vozne lastnosti, ki zopet sodijo med najboljše v razredu. Odlično razmerje med udobjem in odzivnostjo ter dobra zvočna zatesnitev so pravi recept za vožnjo po mestu in daljša potovanja, saj avtomobil niti ob avtocestnem priganjanju ni pretirano hrupen.

Če se z vsemi lastnostmi uvršča v vrh razreda, to, žal, drži tudi za ceno, ki je tokrat znašala 16.790 evrov. Samodejni menjalnik je k temu dodal 1.700, zmogljivejša različica motorja pa 900 evrov. Potem je tu še kovinska barva za 400 in navigacija za 500, ki sta za mnoge obvezen, za druge pa le drag dodatek. Odločitev, kako velika bo ta odlična malčica po vsebini, je stvar posameznika, ne glede na konfiguracijo pa bo kupec iz salona zagotovo odpeljal enega boljših avtomobilov ta hip.

Samodejni menjalnik je najsodobnejši Mazdin izdelek in se z 1,5-litrskim bencinarjem dobro ujame. Za pretikanje pri višjih vrtljajih je treba pritisniti tipko sport ali pa stvari vzeti v svoje roke