Opis in fotogalerija

Danes je v avtomobilskem svetu, ki ga zakonodajalci z vzvišenim ciljem zmanjševanja izpustov ogljikovega dioksida silijo v elektrifikacijo, veliko takšnega in drugačnega pretvarjanja. Nekateri modeli se ponašajo z lažnimi izpušnimi cevmi, drugi se ponašajo s stilskimi elementi slavnih prednikov, tretji pa od njih prevzemajo le imena. O tem bi lahko marsikaj povedali tudi pri Fordu, kjer so svoj prvi električni model ovili v mustangov šarm – uporabili so celo njegovo ime in ga dopolnili z oznako mach-e. Kaj si o tem mislimo mi? Morda kdaj drugič. Zdaj se raje posvetimo modelu, ki se mu ni treba pretvarjati, posnemati ali kopirati kogarkoli. Ker on je original.

Na svet je prišel leta 1964 in je s sedmo generacijo najdlje neprekinjeno proizvajani Fordov model. Je eden in edini – mustang. Sprva so načrtovali prodajo 100.000 vozil letno, a so jih že v prvem letu v promet spravili štirikrat več, v dveh letih pa več kot milijon. Rodil se je kot t. i. pony car. To so bili športno naravnani kupeji ali kabrioleti, ki so bili manjši, kompaktnejši, nekoliko manj zmogljivi in cenovno dostopnejši od pravih ameriških mišičnjakov. Mustang je postal pony car par excellence, se nato počasi prelevil v mišičnjaka, še danes pa ostaja prava avtomobilska legenda, ki pooseblja ameriški način pojmovanja avtomobilov.

4,4 sekunde potrebuje od 0 do 100 km/h.

In tudi v najnovejši izvedbi mu mišic ne manjka. Kot že ime dark horse pove, to ni navaden poni. Pod dolgim sprednjim pokrovom skriva petlitrski osemvaljnik s 334 kW (453 KM) in 540 Nm navora, ki ga lahko požene od 0 do 100 km/h v 4,4 sekunde ter do elektronsko omejene končne hitrosti 250 km/h. S kupejevsko silhueto in širokimi boki mišice kaže tudi navzven. Z agresivnim sprednjim delom in značilnimi zadnjimi lučmi s pokončnimi elementi, ki spominjajo na njegove prednike, jasno sporoča, da ne more biti nihče drug kot mustang. Postavlja se tudi z velikim zadnjim usmerjevalnikom zraka in štirimi izpušnimi cevmi, različica dark horse pa vse skupaj poudarja z dodatki na odbijačih, majhnim spojlerjem iz ogljikovih vlaken na pokrovu prtljažnika ter temnimi 19-palčnimi platišči, za katerimi se razmeroma neuspešno skriva Brembov zavorni sistem.

A temni konj nase opozarja tudi z zvokom. Voznik lahko prek zaslona izbira med različnimi stopnjami glasnosti, od sosedom prijazne, pri kateri V8 le tiho diha skozi nos, prek športno glasne do tiste še glasnejše, ki ni primerna za javne ceste. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da najtišjega načina med testom nismo ravno pogosto uporabljali. Rohnenje ameriškega stroja je preprosto preveč navdušujoče. To je bistvo tega avtomobila. Če pa ga primerjamo z evropskimi modeli (čeprav niso njegovi neposredni tekmeci), je izkušnja nekoliko drugačna. Če je na primer volan BMW-ja M4 oster in natančen kot britev, ob potegu obvolanske prestavne ročice pa začutimo sunek v hrbet, se pri mustangu vse dogaja malce počasneje. Zlasti 10-stopenjska avtomatika ima svojo logiko in si ob ročnem pretikanju vzame čas ter prestavi, ko že misliš, da je tvoj ukaz preslišala. Se pa različica dark horse pohvali z prilagodljivim vzmetenjem magneride, ki ponuja vrsto nastavitev in ob športni togosti omogoča tudi spoštovanja vredno potovalno udobje.

Z njim boste prebudili sosede in se nato odpeljali ali kar oddriftali v sončni zahod.

In tu je še veliko posebnih sladkorčkov, med drugimi načini za vožnjo po dirkališču, »kurjenje gum« in driftanje, celo z ročno zavoro za hipno blokiranje zadnjih koles. Glede na pobalinski značaj pa američan ni pretirano požrešen. Poraba na testu se je gibala od slabih 12 litrov ob umirjeni vožnji do okoli 14 litrov ob bolj živahni. Čeprav vemo, da o oblikah ne gre preveč razpravljati, se nam zdi, da so se pri Fordu z zunanjostjo primerno poklonili zgodovini modela, medtem ko so se v kabini nekoliko preveč prepustili sodobnim trendom. Armaturna plošča z velikim pravokotnim panelom z dvema zaslonoma namreč deluje precej generično. Vmesnik multimedijskega sistema sync 4, ki ga poznamo iz drugih Fordovih modelov, omogoča brezžično povezavo s sistemoma Android Auto in Apple CarPlay, je logičen in prijeten za uporabo. Bi pa lahko bili številni prikazi instrumente plošče, med katerimi najdemo celo repliko merilnikov iz mustanga tretje generacije, na splošno preglednejši. Ergonomija je dobra, k dobremu počutju za volanom pomembno prispevata opcijska Recarova športna sedeža. Sicer pa mustang tudi v sedmi generaciji ostaja pravi kupe z razporeditvijo 2 + 2, kar pomeni, da se lahko odrasli zadaj namestijo bolj za silo.

In kaj reči za konec? Pri Mustangu stvari ostajajo jasne. Tudi v sedmi generaciji ostaja postavljaški in uživaški ameriški avtomobil z jasno izraženim značajem. Njegove glavne vrline vidimo in slišimo takoj, druge odkrijemo šele med vožnjo in brskanjem po menijih. Sicer ima tudi nekaj bolj povprečnih lastnosti, zlasti vodljivost, ki ni na ravni evropskih modelov, kar pa bi moralo biti za tiste, ki količkaj poznajo ameriške avtomobile, pričakovano. Njemu pač ni treba saditi rožic. On jih odpihne.