Opis in fotogalerija

Fluence je prava pojava. Ne, niti približno ni tipični futuristični renault, pač pa poštena klasična limuzina nižjega srednjega razreda. In slednjih smo se danes v poplavi vseh mogočih križancev v tem segmentu že rahlo odvadili. Čeprav je fluence zasnovan za globalni trg, lahko prija tudi našemu okusu.

Razlog za to je njegova sveža pojava, ki tokrat ni zgolj predelava meganove silhuete v prisiljeno limuzinsko osnovo, pač pa je le-ta ukrojena povsem na novo. Brez skrbi, elegantna, skoraj kupejevska linija, zdravi proporci, agresiven pogled, zajetni boki, visok zadek, velika sedemnajstpalčna kolesa, lično izdelani detajli ter obilica kromiranih dodatkov bodo pritegnili zanimanje. Skratka, pohvalno. Prav te pa bo zmotilo dejstvo, da izgleda hkrati tudi malce čudno, ker je postavljen nekam daleč od tal. Zato gre tudi po tem sklepati, da to ni le v novo embalažo prepakirani megane, pač pa, da je fluence razvit popolnoma po svoje.

Je že res, da si z meganom deli obilico tehnike, vendar je ta krepko spremenjena in prilagojena za potrebe, kjer naj bi se fluence najbolj prodajal; torej na evropskem vzhodu. A to dejstvo uporabnika ne moti prav nič. Konkretna medosna razdalja, ki jo je fluence prevzel iz zadnje generacije megana grandtour, prinaša v potniško kabino in prtljažni prostor precej več prostora, kot bi pričakovali. Uglašenost podvozja, ki je naravnana predvsem na vožnjo po slabih površinah, je suverena tudi na slovenskih cestah. Udobje, čvrstost in zadovoljiva suverenost so atributi, ki znajo prijetno presenetiti. Podobno velja za stabilnost in vodljivost fluencea. Zadnjo generacijo električno servoojačanega mehanizma si ta turški renault deli z meganom in ta je že v slednjem prepričljivo dobra.

Pogon testnega fluencea predstavlja najmočnejši dizelski agregat iz ponudbe. Enainpollitrski dCi je preverjen stroj, ki zmore 77 kW in 240 Nm navora. Ta je povezan s šeststopenjskim ročnim menjalnikom. Kombinacija deluje suvereno, z izjemo, katere smo navajeni iz vseh, enako motoriziranih renaultov. Torej, zvezen vlek in veselje do vrtenja nad 2000 vrtljaji na minuto, pod temi nemost in mrtvaška turboluknja, katere pogonu ne moremo oprostiti. In oprostiti ne moremo niti odzivnosti stopalke za plin, saj ta z ukazi motorju zamuja skoraj za slabo sekundo, kar se izkaže med vožnjo zelo nelagodno. Je pa poraba s povprečno 6,5 litra plinskega olja na 100 kilometrov kar ugodna.

Prepričljivo in ugodno je tudi počutje v fluenceu. Prav notranjost je edini del avtomobila, ki je enostavno prekopiran iz običajnih meganov. Tudi prav. Čeprav sem mnenja, da bi mu veliko bolj pristajala lastna, precej bolj drzno oblikovana armaturna plošča. Sedenje in počutje v kabini je zaradi korektno odmerjenega prostora dobro, a se zdi na trenutke utesnjeno. Morda je razlog za to precej nizek strešni lok ali pa morda majhna višina zadnjega in stranskih stekel. Prav zaradi slednjega je preglednost okrog avtomobila slabša, kot bi jo želeli. Pohvaliti gre uporabljene materiale za gradnjo, ki so povsem enaki meganovim, izdelavo tudi, če le ne bi med vožnjo prihajalo iz armaturne plošče toliko čričkanja. No, analogni merilnik hitrosti naj bi se fluenceu bolje podal kot meganov digitalni. Pravzaprav ni zaradi tega pri občutku nobene razlike.

Še ena dobra stvar, ki bo razveselila kupce, je oprema, ki jo je moč izbrati v fluenceu. Testni avtomobil se ponaša s paketom dynamique, ki je radodaren s precej dobrinami, katere ponavadi srečujemo serijsko v razredu višje. Tako je pri tej izbiri poleg serijske varnostne opreme standard delno usnjeno oblazinjenje na sedežih in vratnih tapiserijah, dvopodročna klimatska naprava, avdionaprava z vmesniki bluetooth, USB in avdio-vhodom, tempomat z omejevalnikom hitrosti, parkirni senzorji, 'keyless' zaklepanje, samodejnost brisalcev, potovalni računalnik in senčni roloji v zadnjih stranskih vratih. Za ublažitev hrupa je izolacijsko precej dobro poskrbljeno, z izjemo prednjih vratnih tesnil, ki začnejo pri visokih hitrostih v kabino spuščati neprijetno žvižganje.

Fluencea bodo veseli vsi tisti, ki radi vozijo s seboj precej prtljage. Potniški del ponuja kar za 23 litrov predalov, prtljažnik pa renaultovsko bogato odmerjenih 530, plus nekaj dodatnih litrov, ki se skrivajo v dveh zajetnih predalih namesto rezervnega kolesa. Res pa je, da so vsi ti litri zaradi njegove globine težko dostopni in visokega spodnjega roba nerodni za nakladanje. Podobno velja za nosilce vrat, ki se 'lepo po starem' ugreznejo vanj in mečkajo prtljago pod sabo; in pri zapiranju pokrova si bo potrebno vsakič znova umazati roke, ker v tapiseriji z notranje strani ni kljuke za poteg. Kritika pa leti tudi na vpetje prednjih vrat, ker so ga inženirji tu kar konkretno 'kiksnili'. Srednja vratna opora, ki zadržuje kot odpiranja vrat, je pritrjena na slabo privarjeno pločevino A-stebrička, in slednja se ob odpiranju premika ter drsa ob armaturno ploščo, iz katere izvablja nemile akorde. Napaka, ki je ne gre spregledati.

Odvadili ali ne, druženje s fluenceom je pozitivno presenečenje. Morebiti prava Renaultova poteza ob pravem času. Klasičnost drži svoj primat in fluence je del nje. Preverjeno.