Opis in fotogalerija

Ime junior za Alfo Romeo ni novo, saj se je tako imenoval v 60. in 70. letih izjemno priljubljen in uspešen kupe (seriji 105/115, 1966-1977). Toda zdaj na to ime sliši popolnoma drugačen model, takšen, kot ga alfa še ni imela. Gre namreč za križanca razreda B, ki je nastal na skupni platformi skupine Stellantis. Tako si tehniko deli z modeli istega razreda, kot so fiat 600, jeep avenger in peugeot 2008. Toda že na prvi pogled je jasno, da želi junior v primerjavi s koncernskimi bratranci izstopati. To počne z ostrimi linijami sprednjega dela, na katerem imajo glavno vlogo precej posebni žarometi in značilna trikotna maska, ki je na voljo v retro izvedbi ali pa v sodobnejši, s katero je bil opremljen testni avto. Med zanimivejšimi estetskimi elementi velja omeniti še v stebriček C skrite kljuke zadnjih vrat in enoten vodoraven element, ki gosti zadnje luči in obenem oblikuje majhen spojler.

Z enako filozofijo je zasnovana tudi notranjost. Če zunaj najbolj značilen element predstavlja trikotna maska, je v kabini to nedvomno ohišje instrumentne plošče v obliki daljnogleda, ki sicer gosti pravokoten zaslon. Veliko pa je tudi elementov, ki jih poznamo iz drugih Stellantisovih modelov, na primer gumbi za upravljanje klimatske naprave, ki so nedvomno bolj praktični od upravljanja prek zaslona, a so enaki kot v fiatih in v jeepu avengerju, ter vsa druga stikala, vključno s tistim za izbiro voznih načinov, ki se pri Alfi tradicionalno imenuje DNA, pri čemer na stikalu piše »drive modes« kot pri peugeotih in drugih članih Stellantisove pisane družbe. A bolj kot te podobnosti oziroma enakosti zmoti trda plastika, iz katere je izdelano skoraj vse, vključno z zgornjim delom armaturne plošče in vratnih oblog.

Alfin prvi križanec razreda B bi se moral imenovati milano, a ker se s tem ni strinjala italijanska vlada, so ga poimenovali po legendarnem kupeju iz 60. let.

Na instrumentni plošči je mogoče izbirati med različnimi, po meri ustvarjenimi grafikami merilnikov, medtem ko je vmesnik multimedijske naprave, ki omogoča prilagajanje prikazov z dodajanjem in odstranjevanjem elementov v slogu pametnih telefonov seveda, poznan iz drugih Stellantisovih avtomobilov zadnje generacije. Ugoden položaj za volanom se zlahka najde, glavni elementi so pri roki. Spredaj vlada prijeten, zadaj pa malce manj prijeten občutek utesnjenosti. Na zadnji klopi je zelo malo prostora zlasti za noge odraslih potnikov, medtem ko ga je nekoliko več za glave. Mi smo najprej preizkusili različico, ki ji Italijani rečejo ibrida (hibridna). To poganja blagi hibrid, ki ga poznamo že iz drugih modelov. Sestavljajo ga 1,2-litrski turbobencinski trivaljnik s 100 kW (136 KM) v kombinaciji z v šeststopenjski dvosklopčni menjalnik vgrajenim elektromotorjem z 21 kW (29 KM) in majhno 48-voltno baterijo. Sistem, ki ponuja največ 100 kW moči (136 KM), ima lastnosti polnega hibrida, saj omogoča vožnjo na elektriko pri speljevanjih, med parkirnimi manevri in med jadranjem. Zvok trivaljnega mlinčka ni ravno navdušujoč, vendar v kombinaciji z elektromotorjem zagotavlja spodobne zmogljivosti. Stotica je dosegljiva v 8,9 sekunde, medtem ko končna hitrost znaša 206 km/h. Ob tem bi si želeli malce odzivnejši in hitrejši menjalnik. Poraba goriva je glede na razred vozila sprejemljiva. Na testu je znašala 6,8 l/100 km.

6,8 litra na 100 kilometrov je od nas zahteval na testu.

Več Alfinega značaja junior pokaže z voznimi lastnostmi. Njegovo podvozje je namreč čvrstejše kot pri koncernskih sorodnih modelih. Zato po eni strani zagotavlja večji občutek zanesljivosti med ovinki, na drugi pa nekaj manj udobja, saj se tresljaji na trenutke kar očitno prenašajo v kabino. Kljub temu pri njem ne moremo govoriti o športnosti. Za to bi ob bolj popopranem pogonskem sklopu med drugim potreboval trši in komunikativnejši volan. Junior tako s tehniko, ki jo zagotavlja Stellantis, ne more biti zares športen. Kljub temu ima kar nekaj Alfinega oziroma italijanskega značaja, predvsem na oblikovni ravni. Ali veste morda še za kakšen model v tem množičnem razredu, ki bi imel napisano ime različice, v tem primeru »speciale«, čez polovico sprednjega blatnika? Nase tako opozarja z videzom in detajli. Ob tem zadovolji tudi z opremo in voznimi lastnostmi, obenem pa, glede na ceno okoli 30.000 evrov, malce razočara s kakovostjo materialov in izdelave.