Eagle Premier

Dodge Monaco

Renault 25

DAF 66

Volvo 66

Volvo 343

Volvo 345

Chrysler Sunbeam

Talbot SIMCA Sunbeam Lotus

Tokrat bomo obudili spomin na še nekaj '4-kolesnih potaknjencev', ki so bili spočeti pri nekaterih proizvajalcih avtomobilov, vendar so na koncu končali na proizvodnih trakovih povsem drugega proizvajalca avtomobilov.

Avtomobilska zgodovina pozna veliko takšnih avtomobilov, ki so bili zasnovani in kasneje iz različnih vzrokov (prevzem podjetja s strani drugega proizvajalca avtomobilov, zavrnitev prototipa s strani vodstva, poslovna nesoglasja, bankrot avtomobilske znamke …) serijsko izdelovani pri različnih proizvajalcih avtomobilov. Poglejmo nekaj dodatnih primerov.

Bohanna stables diablo – AC 3000ME (1979-1985)
Leta 1972 se je na tedanjem londonskem avtomobilskem salonu pojavil nov 2-sedeženi predstavnik kupejev s sredinsko nameščenim pogonskim sklopom, ki sta ga ustvarila dva Britanca (Peter Bohanna & Robin Stables) še v času, ko sta bila tesno povezana z znamko Lola. Lahek športni avtomobil s karoserijo iz poliestra naj bi tržili kot 'kit car', za njegovo samodejno premikanje sta Britanca uporabila 1,5-litrski bencinski štirivaljnik iz Austinovega modela  maxi. Avtomobil med potencialnimi kupci ni pritegnil prav veliko zanimanja, nanj so postali pozorni edino pri britanski znamki AC, posledično so prevzeli edini vozni prototip in z njim opravili obsežna testiranja, ki so na koncu pripeljala celo do odkupa vseh lastniških in patentnih pravic za ta atraktivni dvosed. Tako se je leta 1973 v Londonu pojavil AC 3000ME z vgrajenim bencinskim pogonskim sklopom znamke Ford in pritaknjenim 5-stopenjskim ročnim menjalnikom znamke Hewland. Vgrajeni 3-litrski V6 motor je lahko mobiliziral 102 kW (138 KM) pogonske moči pri prav nič športnih 5000 vrtljajih v minuti ter 235 Nm motornega navora pri 3000 vrt./min. Kompaktni (dolžina: 3988 mm, širina: 1651 mm, višina: 1143 mm, medosna razdalja: 2299 mm) in lahki (masa avtomobila: 1085 kg) AC 3000 ME je lahko dosegel največjo hitrost 200 km/h in ob tem v povprečju porabil približno 15 litrov goriva na vsakih 100 prevoženih kilometrov. Tokrat je avtomobil pritegnil pozornost potencialnih kupcev, zanj naj bi celo dobili približno 250 prednaročil, vendar avtomobil leta 1973 ni uspešno opravil niti osnovnega britanskega varnostnega testa (čelno trčenje pri hitrosti 48 km/h …), zato ga morebitni kupci sploh ne bi smeli uporabljati v javnem prometu. Odpravljanje varnostnih pomanjkljivosti je trajalo neverjetnih 6 let, ker so se prvi homologirani serijski primerki tega avtomobila pojavili šele leta 1979. Za časa njegove proizvodnje se je za nakup tega modela odločilo samo 76 kupcev, približno 30 primerkov (eden izmed njih je opremljen z bencinskim V6 motorjem znamke Alfa Romeo) so kasneje naredili pri licenčni znamki AC Scotland, kjer se je proizvodnja dokončno zaključila leta 1985.

Renault (25)/AMC premier – eagle premier/dodge monaco
Leta 1982 so pri znamki AMC (American Motors Corporation), ki je bila takrat tudi lastnica znamke Jeep, ob pomoči tedanjega večinskega lastnika (znamka Renault) znamke AMC pričeli razvijati severnoameriško različico (projekt X58) avtomobila, ki smo ga v Evropi poznali kot renault 25. Za oblikovanje in transformacijo iz 5-vratne kombilimuzine v klasično 4-vratno limuzino je poskrbel slavni Giorgetto Giugiaro. Avtomobil, ki bi se rodil leta 1988 kot renault premier, naj bi izdelovali v Kanadi, vendar to tega ni prišlo, ker se je v celotno zgodbo že leta 1986 vmešal koncern Chrysler, ki je od znamke Renault odkupil znamko AMC. Za odšteto milijardo (približno) ameriških dolarjev je Chrysler takrat prejel obsežno obstoječo servisno in prodajno mrežo znamke AMC ter lastništvo nad že takrat dobičkonosno znamko Jeep, istočasno pa tudi novo tovarno v Kanadi, kjer naj bi izdelovali model premier. Tako se je leta 1987 na severnoameriškem tržišču pojavil v Američana preoblečen Francoz, ki so ga Američani kasneje opremili z logotipi takrat na novoustanovljene znamke Eagle, čeprav ste v tem avtomobilu ob bolj podrobnem pregledu lahko našli tudi veliko logotipov znamke Renault, ker je bilo prvih 172 prodanih primerkov tega avtomobila uradno opremljenih z logotipi znamke Renault. Ker so se v koncernu Chrysler ob nakupu znamke AMC dogovorili tudi za prevzem naročila motornega kontingenta v obliki 260.000 izdelanih francoskih bencinskih V6 pogonskih sklopov ('Douvrin' V6, skupni izdelek znamk Peugeot, Renault in Volvo), so leta 1989 na hitro oplemenitili tudi ponudbo modelov znamke Dodge, kjer se je ta renault predstavljal kot dodge monaco, ki je iz ponudbe izginil šele leta 1992. To pa ni edini renault z dvojnim državljanstvom, ker se je nekaj mesecev pred modelom premier v ZDA pojavil tudi renault medallion, ki je kasneje postal eagle medallion. Ta avtomobil je nam Evropejcem znan kot renault 21 …

DAF 77 – volvo 340/343/345/360 (1976-1991)
Na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja so se pri danski avtomobilski znamki DAF odločili, da bodo kupcem pričeli ponujati tudi nekoliko večje avtomobile, tako se je že leta 1972 pojavil legendarni daf 66, ki naj bi v naslednjih letih dobil še nekoliko večjega sorodnika z oznako 77. Ta klasično koncipiran model (motor spredaj, pogon zadaj) naj bi nastal ob uporabi nekaterih sestavnih delov modela 66, medtem ko bi pogonski sklop prispevala znamka Renault. Ker pri majhni znamki DAF takrat niso imeli 'na lagerju' zadostnih finančnih sredstev za razvoj novega modela, so pričeli iskati partnerje med tedaj večjimi imeni avtomobilistične scene. Na začetku so bili nad prototipom s kodno interno oznako P900 najbolj navdušeni v koncernu Volkswagen, kjer bi nadomestil audi 50, interes so pokazali tudi pri znamki BMW, kjer bi takšen model nadomestil 3-vratno kombilimuzinsko različico (touring) BMW-jev iz serije 02, vendar ob povezavi s tedanjimi bavarskimi pogonskimi sklopi. Na koncu se je tedanje vodstvo znamke DAF odločilo za povezovanje s Švedi (znamka Volvo). Tako je znamka Volvo v septembru leta 1972 pridobila 33 odstotni lastniški delež nad delnicami znamke DAF in njihovega tedanjega hišnega oblikovalca (Trevor Fiore) pooblastila za oblikovanje dokončne podobe (za osnovo je poskrbel Giovanni Michelotti) dafa 77, ki se je na koncu (leta 1976) pojavil na tržišču kot serijski volvo iz serije 300, še pred tem pa je preimenovanje doletelo tudi dafa z modelno oznako 66, ki se je leta 1975 prelevil v volvo 66.

Chrysler sunbeam lotus – talbot simca sunbeam lotus (1979-1981)
Pregled '4-kolesnih potaknjencev' bomo zaključili z avtomobilom, ki je še vedno svetovni rekorder v pogledu nameščenih logotipov različnih blagovnih znamk, ker boste v analih avtomobilske zgodovine zelo težko našli še kakšen avtomobil z uradno nameščenimi štirimi logotipi različnih proizvajalcev avtomobilov. Zgodba o tem legendarnem britanskem predstavniku pravih GTi avtomobilov (3-vratna kombilimuzina), ki je prvotnega golfa GTi lahko pomalical že ob zajtrku, se je pričela odvijati proti koncu sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je vodilnim v koncernu Chrysler postalo jasno, da se njihova evropska podružnica s filialami v Franciji (SIMCA) in Veliki Britaniji (leta 1967 so Američani prevzeli Rootes Group: Hillman, Humber, Sunbeam in Singer) ne bo mogla izkopati iz rdečih številk. Zato so se Američani takrat obrnili na britansko vlado, ki jim je obljubila finančno podporo ob razvoju novega serijskega modela, ki bi nadomestil ostarelega hillmana imp. Razvoj novega modela, ki je temeljil na skrajšani osnovi modela sunbeam avenger (alias plymouth cricket …), so zaključili v tedaj rekordnih osemnajstih mesecih. Novi model (dolžina: 3840 mm, širina: 1603 mm, višina: 1400 mm, medosna razdalja: 2413 mm, masa avtomobila: 960 kg) so proti koncu leta 1979 ponudili tudi v 'hot-hatch' različici, ki je bila razvita ob sodelovanju z znamko Lotus, kjer so v kompaktno 3-vratno kombilimuzino vgradili 2,2-litrski atmosferski bencinski štirivaljnik, ki je lahko mobiliziral 110 kW (150 KM) pogonske moči pri 5750 vrtljajih v minuti ter 203 Nm motornega navora pri 4500 vrt./min. Ob morebitnem srečanju tega avtomobila s prvotnim golfom GTi (81 kW/110 KM, 810 kg) legendarni nemški GTi ni imel veliko možnosti za zmago, ker je podivjani Britanec zaključil pospeševanje od 0-100 km/h v sedmih sekundah in na koncu drvel z 200 km/h (golf GTi (prva generacija): 0-100 km/h: 9 sekund, največja hitrost: 185 km/h). Od leta 1979 do zaključka proizvodnje v letu 1981 so prodali samo 2298 primerkov tega legendarnega Britanca, ki se je zelo dobro obnesel tudi ob preizkušnjah na tedanjih reli prireditvah. Ko se je ta model v osnovnih različicah leta 1977 pojavil na tržišču, smo ga poznali kot chrysler sunbeam, že dve leti kasneje, po izvedenem nakupu Chryslerjeve evropske podružnice s strani koncerna PSA, smo dobili talbot simca sunbeam lotus. S tem avtomobilom je britansko-francoska naveza leta 1981 osvojila tudi naslov svetovnega reli prvaka v tedanjem WRC-ju …