'Rebadge engineering'

Kukavičja jajca v svetu avtomobilizma

Volkswagen K70 (Typ 48)

Ponedeljek, 18. marec 2019, 10:51

Avtor: Marko Miklavc Foto: Proizvajalci avtomobilov

Volkswagen K70 (Typ 48)

NSU Nergal

Seat 1200/1430 Sport

Autobianchi A112 Runabout

FIAT X1/9

Autobianchi G31 Coupe Concept by OSI

Lancia Beta Montecarlo

Peugeot 309

Ford Corcel

Renault 12

Glas 2600 V8

BMW-Glas 3000

Glas 1700

Glas 1300/1700 GT Coupe

Maserati Quattroporte

Tokrat bomo obudili spomin na nekaj '4-kolesnih potaknjencev', ki so bili spočeti pri nekaterih proizvajalcih avtomobilov, vendar so na koncu končali na proizvodnih trakovih povsem drugega proizvajalca avtomobilov. Avtomobilska zgodovina pozna veliko takšnih avtomobilov, ki so bili zasnovani in kasneje iz različnih vzrokov (prevzem podjetja s strani drugega proizvajalca avtomobilov, zavrnitev prototipa s strani vodstva, poslovna nesoglasja, bankrot avtomobilske znamke …) serijsko izdelovani pri različnih proizvajalcih avtomobilov. Poglejmo nekaj primerov.

NSU K70 - volkswagen K70 (1970-1974)
Na začetku marca leta 1969 so se pri znamki NSU že intenzivno pripravljali na skorajšnji obisk tedanjega ženevskega avtomobilskega salona, kjer bi zbrani publiki prvič pokazali tedaj zelo modernega (prednji pogon) predstavnika srednjega razreda (model K70), ki bi na tržišču zapolnil vrzel med serijskim modelom 1200 C ter premijsko orientiranim (višji srednji razred) serijskim modelom Ro80. Posledično so imeli Nemci za promocijo modela K70 že naročene oglase v številnih tiskanih medijih, že natisnjene prodajne brošure ter pripravljene vse informacije za novinarje, vendar so pri znamki NSU šele 'pet minut pred dvanajsto' izvedeli, da je njihov novi lastnik (znamka Audi, odnosno koncern Volkswagen) zaradi napovedi o dobrem sprejemu modela K70 pri kupcih 'zelo zaskrbljen' glede premajhnih proizvodnih kapacitet NSU-jevega obrata v Neckarsulmu. Zaradi takšnih 'skrbi' so v Wolfsburgu leta 1969 'evtanazirali' NSU-ja K70 in v celoti prenesli njegovo proizvodnjo v njihovo novo tovarno (Salzgitter), kjer so v avgustu leta 1970 predstavili prvega serijskega 'volkswagna' s prednjim pogonom in spredaj nameščenim vodno hlajenim pogonskim sklopom. Nova Volkswagnova 4-vratna srednjerazredna limuzina, ki jo je oblikoval NSU-jev hišni oblikovalec Claus Luthe, se je ob ponovnem rojstvu lahko pohvalila z nameščenimi logotipi (kljub temu ste na avtomobilu lahko našli tudi veliko manj izstopajočih NSU-jevih logotipov …) znamke Volkswagen, njen ožji sorodnik v obliki prototipnega K70 karavana pa ni imel te sreče, ker je bil ocenjen kot prevelika nevarnost za tedaj inferiornega serijskega volkswagna 412 variant, zato so pri znamki Volkswagen dokončno ustavili njegov razvoj. Istočasno so v Wolfsburgu evtanazirali tudi prototipnega naslednika (model nergal) tedanjih majhnih serijskih NSU-jev, ki ga je oblikoval Italijan Aldo Sessano, ker so se raje odločili za ponudbo znamke Bertone, kjer je Marcello Gandini takrat ustvaril dokončno podobo modela polo, ki je znan tudi kot audi 50. Prototipni nergal (1970) se je kasneje prelevil v serijskega kupe seata 1200/1430 sport ('Bocanegra') z mehaniko licenčnega fiata (SEAT 127) …

FIAT X1/20 - lancia beta montecarlo (1975-1981)
V poznih šestdesetih letih prejšnjega stoletja so se pri znamki FIAT pričeli ukvarjati z razvojem naslednikov serijskih kupe različic modelov 850 in 124. Za njuno oblikovanje naj bi poskrbeli pri dveh italijanskih oblikovalskih hišah (Pininfarina & Bertone). Medtem ko je Bertone že leta 1969 prepričal vodilne pri znamki FIAT s prototipom za znamko Autobianchi (model A112 'Runabout'), ki so kasneje prižgali zeleno luč za nastanek serijskega fiata X1/9, se je iskanje naslednika kupeja na osnovi fiata 124 izkazalo za veliko bolj problematično. Na koncu so se pri znamki FIAT v juliju leta 1970 odločili za prototip znamke Pininfarina (model X1/8), ki ga je premikal sredinsko vgrajeni bencinski V6 motor iz velikega fiata 130. Model X1/8 je nastal pod močnim oblikovnim vplivom prototipnega autobianchija G31, ki ga je že leta 1968 ustvarila karoserijska delavnica OSI. Leta 1972 so pri znamki Fiat dokončno zagnali projekt X1/20, vendar v povezavi s cenovno bolj sprejemljivim bencinskim štirivaljnikom s samo dvema litroma delovne prostornine. V maju leta 1974 so imeli Italijani že pripravljena dva avtomobila (fiat X1/20 in fiat-abarth SE030), ki bi ju v novembru leta 1974 predstavili publiki na tedanjem torinskem avtomobilskem salonu, vendar zaradi različnih zapletov in težav ni nikoli prišlo do njune predstavitve. Namesto tega se je v marcu leta 1975 v Ženevi pojavila serijska lancia beta montecarlo, čeprav je imel avtomobil z obstoječo paleto (4-vratna 'fastback' limuzina (kasneje se je pojavila tudi 4-vratna 'notchback' različica z dodanim imenom trevi), 2-vratni kupe in spider ter 3-vratni 'shooting brake' HPE (High Performance Estate)) modela beta skupen samo pogonski sklop.

Talbot arizona - peugeot 309 (1985-1993)
V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so se v skupini PSA odločili za razvoj naslednika modela horizon, ki je predstavljal relikt obdobja v katerem je bil ameriški koncern Chrysler lastnik francoske znamke SIMCA. Projekt z interno oznako C28 naj bi razvili na tehnološki osnovi peugeota 205, vendar v povezavi z mehaniko simce 1100, ker jo je uporabljal že model horizon, ki so ga poznali tudi kupci v ZDA (dodge omni & plymouth horizon). Čeprav je bilo leta 1985 v francoskem Poissyju, kjer je stala tovarna znamke SIMCA, že vse pripravljeno na zagon proizvodnje avtomobila takrat že preimenovane znamke SIMCA, ki jo je novi lastnik (skupina PSA) preimenoval v Talbot, so vodilni v skupini PSA zadnji trenutek ustavili načrtovano proizvodnjo modela arizona in istočasno tudi ukinili znamko Talbot. Tako se je rodil novi peugeot s tedaj nevsakdanjo oznako 309, ki je istočasno tudi prvi serijski peugeot, ki so ga izdelovali tudi v Veliki Britaniji.

Willys projekt M - ford corcel (1968-1978)
Leta 1958, približno 4 leta po zagonu brazilske proizvodnje ameriškega jeepa, so pri brazilski podružnici ameriške znamke Willys-Overland pričeli izdelovati licenčni renault dauphine, ki je bil do sredine šestdesetih let prejšnjega stoletja zelo priljubljen pri domačih kupcih, čeprav ni sodil med ravno najmodernejše avtomobile. Tega so se zavedali tudi vodilni pri znamki Willys-Overland, zato so skupaj z znamko Renault zagnali razvoj novega serijskega modela, ki je nosil interno oznako projekt M. Končni rezultat tega sodelovanja je serijski renault 12, ki so ga zelo dobro sprejeli tudi kupci v Evropi. Obstajala pa je tudi južnoameriška verzija tega modela, ki si je z njim delila samo tehnološko platformo in sestavne dele, medtem ko so za oblikovanje tega serijskega modela, ki je nastal že leta 1967 (dve leti pred renaultom 12 …), poskrbeli v Braziliji. Še pred tem, preden se je projekt M sploh pojavil na tržišču, so pri brazilski podružnici koncerna Ford prevzeli brazilske obrate znamke Willys-Overland in leta 1968 lansirali prvega ameriškega 'forda' s prednjim pogonom, ki je nosil modelno oznako corcel (portugalska beseda za vranca …). Leta 1969 so predstavili še kupe različico, leto kasneje se je pojavil tudi karavan. Prvi pravi Fordov corcel (druga generacija), ki sorodstveno ni bil prav nič povezan z renaultom, se je pojavil šele leta 1978.

Glas 2600 V8 - BMW-Glas 3000 V8 (1967-1968)
Hans Glas si je v poznih petdesetih letih prejšnjega stoletja s kmetijskimi stroji in tržno uspešnim 'mikro' modelom avtomobila (goggomobil) ustvaril imperij, ki je pritegnil tudi pozornost tedanjih bavarskih politikov, ker so od njega pričakovali, da prevzame in pomaga tedaj obubožani znamki BMW. Vendar se je do leta 1966 stanje moči tako spremenilo, da je tedaj že finančno ozdravljena znamka BMW na koncu prevzela znamko Glas. Tako so Bavarci prišli do nove tovarne Dingolfing, ki je še vedno največja BMW-jeva tovarna na nemških tleh. Še pred tem (leta 1965) je znamka Glas dočakala labodji spev v obliki nadvse prestižnega modela 2600 V8, ki si je v očeh nemškega prebivalstva hitro pridobil ljudsko ime 'Glaserati', ker je bil preveč podoben tedanji Maseratijevi admiralski ladji (prva generacija modela quattroporte), ker je oba avtomobila oblikoval legendarni Pietro Frua. Od avgusta leta 1966 do avgusta leta 1967 so prodali približno 300 primerkov tega nadvse prestižnega nemškega GT kupeja, ki ga je premikal atmosferski osemvaljnik, ki so ga Nemci sestavili iz dveh 1,3-litrskih štirivaljnikov znamke Glas. Po prevzemu s strani znamke BMW so Bavarci ponovno lansirali ta avtomobil, vendar kot BMW-Glas in to v povezavi z močnejšim (3,0-litra) bencinskim 8-valjnikom, ki ga je razvil Hans Glas. Od septembra leta 1967 do maja leta 1968 se je za takšnega 'BMW-ja' odločilo točno 418 kupcev, ker ga je nasledil legendarni BMW E9 (1968-1975), pravi bavarski kupe predstavnik GT avtomobilov, razvit na platformi kupe BMW-jev 2000 C/CS. Glas 2600 V8 pa ni edini glas, ki se je prelevil v BMW-ja. Ta usoda je doletela tudi model glas 1300/1700 GT, ker je z motorjem in okroglimi zadnjimi lučmi serije 02 postal BMW 1600 GT, medtem ko so Bavarci glasov model 1700 'izgnali' v Južno Afriko, kjer je postal BMW 1800/2000 SA, odnosno BMW 1804/2004 po izvedenem 'faceliftu'. Znamka Glas je dokončno ugasnila leta 1969, ko so prenehali izdelovati edinega preživelega (model goggomobil), ki se mu je uspelo izogniti preimenovanju v BMW.