Slepi in slabovidni ob TTVS

Uporaba TTVS

Uporaba TTVS in ovira

Slepi in slabovidni v Sloveniji prvi teden v juniju že desetletja obeležujemo kot teden slepih. Najširšo javnost poskušamo v tem času še dodatno opozoriti, da med vami, ki imate zdrav vid, živi tudi veliko takih, ki ne vidimo nič, skoraj nič ali zelo slabo. To nam v vsakdanjem zasebnem, poklicnem in javnem življenju povzroča vrsto težav, ki pa jih je v družbi, ki to razume, največkrat možno v veliki meri omiliti, včasih pa celo povsem odpraviti.

Letos dajemo na državni ravni poseben poudarek talnemu taktilnemu vodilnemu sistemu (TTVS), ki je pri nas sicer še redkost, a ga ponekod vendarle že srečujemo. TTVS je sestavljen iz posebnih reliefnih talnih oznak, ki v kombinaciji z naravnimi ali urbanimi danostmi omogočajo samostojno gibanje tudi slepemu ali močno slabovidnemu. To prispeva k njegovemu neodvisnemu življenju. Tako kot vsega na tem svetu se mora človek, ki želi, da bi mu TTVS služil, naučiti tudi njegovih pravil. A to ni pretežko. Vsak, ki si res želi biti samostojen, bo hitro razumel njegovo logiko in ga s pridom uporabljal. Da bi bilo to res mogoče, pa mora biti TTVS po vsej državi enak ter upoštevati ista pravila in standarde.

TTVS pa ima še drugo pomembno lastnost. Njegovi elementi, ki so vgrajeni v tla, so praviloma zelo kontrastne barve, tako da človeka z zdravim vidom kar zbodejo v oči, slabovidni pa jih lahko vsaj zazna. Poleg tega pa so deli vodilnih elementov tudi za nekaj milimetrov višji od podlage. Tako jih tudi nepozoren pešec zazna pod podplati obutve, ne da bi se obnje spotaknil. To pa je nadvse pomembno, saj nikogar ne motijo, vsem pa pošiljajo jasno sporočilo »med nami so tudi ljudje, ki ne vidijo ali ne vidijo dovolj!«

TTVS torej opravlja obe pomembni nalogi: pomaga in ozavešča. Zato upamo, da se bo kmalu pojavil v čim več slovenskih mestih in naseljih, saj ljudje z okvarami vida živimo ali se gibljemo povsod, tudi v manjših krajih. Prireditve in programe za ozaveščanje pa v tem tednu pripravlja tudi devet naših medobčinskih društev, tako da bo vsako na svoj način opozarjalo javnost na svoje članstvo.

Tomaž Wraber, predsednik ZDSSS

OSNOVE TALNEGA TAKTILNEGA VODILNEGA SISTEMA (TTVS)
TTVS je sistem talnih oznak, ki slepemu ali slabovidnemu omogoča varno pot po urbanem okolju. Gre za kombinacijo obstoječih robov in površin ter talnih oznak, ki na ključnih mestih, kjer je orientacija za slepe in slabovidne težka (ali pa gre za nevarne situacije), dopolnjujejo obstoječe robove. ​TTVS pomembno dopolnjujejo še drugi elementi: zvočni signali na semaforjih, kontrastne označbe robov stopnic, količkov in drugo.

Osnovna izhodišča TTVS
1. PROSTOR BREZ OVIR. Prostor naj bo zasnovan brez ovir, saj je to pomembno za vse uporabnike. Taktilne oznake le dopolnjujejo osnovno strukturo prostora, kjer je to nujno. Prostor brez ovir med drugim zajema ustrezno načrtovanje peščevih površin (razmestitev ulične opreme, dovolj parkirišč za kolesa, ki so ustrezno odmaknjena od pešpoti, umaknjeni prostori za smetnjake itd.) ter ustrezno vzdrževanje (odstranjevanje nepravilno parkiranih avtomobilov in koles, omejevanje gostinskih vrtov, opozarjanje lastnikov o vzdrževanju živih mej ali visečih vej na pločnike itd.)

2. STANDARDNE OZNAKE. Standardne taktilne oznake so sestavljene iz čepov in reber, ki morajo biti razporejene v natančno predpisanih razmikih. Na trgu je veliko ponudbe taktilnih plošč, ki vse niso ustrezne. Če so čepi oziroma rebra postavljena preveč skupaj ali preveč narazen, to zelo spremeni njihovo zaznavnost, kar lahko oznako naredi neuporabno.

3. POMEN ČEPOV IN REBER. Čepi in rebra imajo točno določen pomen: čepi opozarjajo in obveščajo, medtem ko rebra usmerjajo, vodijo ali zapirajo pot. Čepov in reber med seboj ne smemo zamenjati kljub različnim oblikovalskim težnjam, saj s tem uporabniki lahko prejmejo napačno osnovno informacijo.

4. IZBOČENOST OZNAK. Čepi in rebra morajo biti izbočeni približno pet milimetrov nad okoliško podlago. Kanalčki, ki so poglobljeni v tlak, niso primerna rešitev, saj jih s palico ali podplati ni mogoče začutiti. Pet milimetrov je višina, ki pomeni kompromis med dovolj dobro zaznavnostjo za slepe in višino, ki je še ustrezna za druge uporabnike (kar je predvsem pomembno za invalide na vozičkih).

5. VIZUALNI KONTRAST. Prilagoditve za slepe se večkrat zelo razlikujejo od prilagoditev za slabovidne. Poleg tipnega kontrasta je pri taktilnih oznakah zelo pomemben tudi vizualni kontrast svetlo/temno, saj večina ljudi z okvarami vida ni popolnoma slepih. Taktilne oznake morajo biti zato ustrezno svetlejše ali občutno temnejše glede na okoliški tlak.

6. TALNI TAKTILNI VODILNI SISTEM. Taktilne oznake morajo biti vpete v širši sistem, ki ga imenujemo talni taktilni vodilni sistem, tako da so med seboj smiselno povezane. Oznaka, ki se začenja sredi široke površine in ali vodi na sredino široke površine, je neuporabna, saj je slepi ne more najti. Oznake se morajo smiselno začeti in končati, zato je v vsaki situaciji posebej nujen dober razmislek. TTVS smiselno nadgrajujejo še zvočni semaforji, kontrastni trakovi na stopnicah in ovirah ter podobni pripomočki.

7. NAČRTOVANJE VARNIH POTI. TTVS je treba načrtovati s poglobljenim premislekom, saj je razlika med uporabnim in neuporabnim oziroma nevarnim zelo majhna. Pri vsakem posameznem primeru je treba posebej preučiti, katera informacija bo slepemu koristila in jo nato ustrezno podati. Pri tem je med drugim treba upoštevati obstoječa vodila in oznake, da čim bolj znižamo stroške izvedbe. Načrti varnih poti, ki se jih skupaj z uporabniki izdela za posamezni kraj pred začetkom izvedbenih načrtov oziroma del, prispevajo h kakovosti rešitev, znižajo stroške, hkrati pa so osnova za poznejše vzdrževanje, uporabo in tudi izobraževanje uporabnikov taktilnih oznak.

8. POMEN VZDRŽEVANJA. Zelo pomembno je vestno vzdrževanje oznak in celotnih pešpoti. Veje v višini glave, neobrezane žive meje, smetnjaki, postavljeni brez pravila po pločnikih, in podobne ovire občutno poslabšajo pot slepim in slabovidnim. Če je pot slabo vzdrževana, so taktilne oznake lahko neuporabne.

9. NESTANDARDNE TALNE OZNAKE. V določenih primerih (v območjih za pešce, zaščitenih območjih itd.) je mogoče standardne oznake zamenjati z oznakami iz različnih tlakov, vendar le pod strokovnim nadzorom. Zgodi se, da je na prvi pogled kontrast med raznimi tlaki dovolj dober, vendar se s tipnim preizkusom ugotovi, da je prešibak, zato je treba poiskati drugačno rešitev.

10. POMEN IZOBRAŽEVANJA UPORABNIKOV. Zgoraj predstavljeni talni taktilni vodilni sistem je v uporabi v več državah sveta. TTVS ima svoja pravila, ki se jih mora posameznik naučiti. Med posameznimi državami se zaradi različnih prometnih ureditev pravila nekoliko razlikujejo, vendar so osnove večinoma enake.

Pomembno je poudariti, da TTVS ni rešitev, ki bi vsakemu slepemu brez truda omogočila prosto pot po mestu. Taktilne oznake so le dodaten pripomoček za lažjo orientacijo in gibanje v prostoru. Zato je zelo pomembno, da slepi s pomočjo specialista za orientacijo in mobilnost spoznajo osnovna pravila označevanja in se jih naučijo uporabljati. Nato se vsake nove poti posebej naučijo s spremljevalcem, ki jim pokaže, kje so posamezne oznake in kje poteka najbližja varna pot.