Opis in fotogalerija

EMŠO zna biti včasih hudič, vam rečem, a k sreči obstaja rešitev. Parkirana je zunaj, v obliki najmanjšega in verjetno vozniško najbolj izpiljenega modela iz ponudbe BMW M. M2. Ta te postavi pokonci bolje od Pfizerja. Gre za zadnji čistokrvni oziroma čistooktanski M; brez električne podpore, še povsem prvinski – ja, zgolj z zadnjim pogonom in z možnostjo izbire ročnega menjalnika. V osnovi je sicer ta samodejni, z osmimi stopnjami prenosa pri svojem delu hiter in športno oster ter z možnostjo ročnega pretikanja, motor pa enak kot v večjem M4.

Prisilno polnjen vrstni šestvaljnik, a z »le« 338 kW (460 KM). Ob zagonu iz štirih zajetnih izpuhov na zadku zabobni v stilu pravega dirkalnika in v najbolj športnem režimu še naprej ohranja ta duh, sicer pa lahko izbirate med številnimi nastavitvami in individualnim prilagajanjem posameznih sklopov (motor, menjalnik, podvozje volan) – od ekstremno športnega do udobnega. Vožnja sicer niti tu ni prav mehka, temveč vseskozi ostra in natančna, zahvaljujoč odlični vodljivosti, trakciji in visoki ravni oprijema pa sta si zahvaljujoč natančnemu volanu in hipno odzivnemu plinu z ovinki kmalu na »ti«.

4,1 sekunde traja pospešek do stotice tega najmanjšega predstavnika divizije BMW M.

Notranjost tako rekoč vrhunska, v stilu (pomanjšane) štirice in ne (povečane) enke. Ergonomsko ter glede materialov in izdelave odlična, pa tudi prostora je na sprednjih, izdatno nastavljivih sedežih več kot dovolj tudi za višjerasle. Zadaj ga je primerno manj, enako velja za (skozi majhno odprtino težje dostopen) prtljažnik. Jasno, ni in niti noče biti družinski avto, za to ima BMW M druge modele. Bistvo M2 je v njegovi tehnično dodelani športni zasnovi s poudarkom na voznih lastnostih in vozniških užitkih. Z namenom, da ti pošteno požene kri po žilah.