Torinski razstavni eksponat brez karoserije, ki ni bil po letu 1965 (november) nikoli več razstavljen v javnosti si je med stroko prislužil prestižno oznako 'The Holy Grail' zaradi zgodovinskega dejstva, ki pravi, da gre v tem primeru za izredno vplivnega predhodnika vseh kasnejših cestnih superšportnih avtomobilov, vključno z današnjimi. Prinašala pa je še eno radikalno novost. Za razliko od sorodnih superšportnih vozil iz tedanjega obdobja, pri katerih je bila nosilna šasija izdelana iz okroglih ali ovalnih cevi, sta konstruktorja Gian Paolo Stanzani ter Gian Paolo Dallara pri izdelavi šasije z oznako TP400 (Transversale Posteriore 4,0-litre) uporabila radikalno zamisel o izdelavi nosilne šasije iz nekaj milimetrov debele jeklene pločevine in tako postavila tedanje razmišljanje in ideje o konstruiranju takšnih vozil na glavo.
Torinski razstavni eksponat je po končanem salonu pristal v tovarniškem zgodovinskem muzeju, kjer ga je leta 1977 opazil ciprski koncesionar znamke Lamborghini, Marios Kritikos, ki je Italijanom ponudil takojšnji odkup zgodovinskega dragulja. Po uspešnih pogajanjih in plačilu neznane vsote denarja je Kritikos postal novi lastnik vozne šasije z motorjem, zraven pa je dobil tudi veliko ostalega materiala (načrti, fotografije, reklamni material), povezanega z prototipom iz leta 1965. V aprilu leta 1978 se je Ciprčan vrnil z Range Roverjem ter prikolico in se uspešno vrnil v domovino, kjer je šasija ostala skrita do letošnjega decembra, ko sta se pred vrati Kritikosovega doma pojavila dva znana restavratorja starodobnih vozil. Joe Sackey in Gary Bobileff sta prišla na ogled po nalogu neznanega ameriškega zbiralca in kmalu ugotovila, da gre za pristni izdelek, ki ga v teh dneh že obnavljajo za kasnejši odhod v novi dom na območju Los Angelesa.
Interes tedanjih renomiranih oblikovalskih hiš za oblikovanje in izdelavo karoserije pri modelu miura je presegel vsa pričakovanja in pripeljal do vrste zaupnih srečanj z lastnikom podjetja Lamborghini. Gospod Ferrucio (foto št. 18 in 19) je na koncu izbral kreacijo tedanjega glavnega oblikovalca pri oblikovalski hiši Bertone. Marcello Gandini je proti koncu leta 1965 pričel z izdelavo projekta in ga zaključil po petih mesecih s predstavitvijo miure na avtomobilskem salonu v Ženevi v marcu leta 1966. Tovarna je ob predstavitvi objavila podatek o končni hitrosti 1292 kg (1966-1969) težkega vozila, ki se giblje okrog 280 km/h, ter pospeševanjem z mesta do hitrosti 100 km/h v 6,7 sekunde. S temi rezultati je miuri takrat pripadal naslov najhitrejšega serijskega vozila na svetu, kasnejše verzije iz poznih šestdesetih (miura S) in zgodnjih sedemdesetih (miura SV in jota) pa so z močnejšimi motorji (do 440 KM) dosegale hitrost 320 km/h. Čeprav je miura s svojimi osnovnimi linijami spominjala na Fordov GT 40 mk. 3 in s svojo zasnovo postavitve motorja tudi na tedanje dirkalnike iz Maranella (ferrari dino 206), je njena predstavitev odjeknila kot bomba in lansirala ime Lamborghini tja, kjer ga najdemo še danes; na avtomobilskem olimpu v družbi ostalih najelitnejših vozil za najzahtevnejše in najbogatejše zemljane.
