V marcu leta 1981 je Opel na tedanjem ženevskem avtomobilskem salonu razkril povsem novo tekmovalno različico modela manta, ki so jo takrat zaradi potrebne homologacije ponudili tudi 'civilistom'.
S tem dejanjem so se pri Oplu odzvali na najavljeno spremembo tedanjih 'WRC' reli pravil, ki so stopila v veljavo 1. januarja leta 1982. Takrat je FIA (Fédération Internationale de l’Automobile) namesto starih skupin 1, 2, 3 in 4 uvedla skupine A, B in N, kjer so bila nekdanja vozila iz skupine 4 primerljiva z novimi dirkalniki skupine B. Po novem pa je bila nižja (200 avtomobilov) tudi kvota potrebnih izdelanih vozil za pridobitev uradne homologacije, ker je FIA pred sprejetjem novih pravil od proizvajalca pričakovala izdelavo najmanj 400 'civilnih' primerkov vsakega nastopajočega reli dirkalnika.
Ker je šlo v primeru mante 400 za avtomobil, ki je bil sorodstveno tesno povezan z modelom ascona so se Nemci ob snovanju tekmovalne mante lahko zanesli na že preverjene sestavne komponente iz tekmovalne ascone 400, ki je prispevala tudi vgrajeni bencinski pogonski agregat, razvit ob sodelovanju s podjetjema Irmscher in Cosworth. V civilni različici, namenjeni običajnim kupcem, je vgrajeni 2,4-litrski motor lahko mobiliziral 144 KM. S tem motorjem, ki so ga spojili s 5-stopenjskim ročnim menjalnikom je takšna manta lahko dosegla največjo hitrost 210 km/h in zaključila pospeševanje od 0-100 km/h v 7,5 sekunde. Za manto 400 je moral nemški kupec leta 1981 odšteti natanko 31.201 tedanjih nemških mark, kar je podobno odšteti vsoti za tedanjo Audijevo admiralsko ladjo z oznako 200 5T (32.000 DM) ali pa BMW-ja z oznako 528i (30.300 DM). Lahko pa si je omislil tudi Mercedes-Benzov karavan z oznako 250 T (31.108,90 DM). Za osnovno tekmovalno različico mante 400, ki je v končni evolucijski stopnji lahko sprostila približno 280 KM so Nemci zahtevali še nekoliko več (40.611 DM).
Ker je imela manta 400 oba pokrova, par bočnih vrat ter še nekaj ostalih sestavnih delov že takrat iz lahkih kompozitnih materialov je bila približno 80 kilogramov lažja od ascone 400, za 6 centimetrov pa se je v smeri kabine premaknil tudi vgrajeni pogonski štirivaljnik. Čeprav je ta manta z zadnjim pogonom dosegla dva zelo odmevna uspeha (reli Paris-Dakar 1984: 4 mesto v skupnem seštevku, 1. mesto v kategoriji 2WD avtomobilov in reli Hongkong-Peking 1985: 1. mesto) so bili njeni dnevi počasi šteti. Za to je poskrbela lancia 037 (osnova beta montecarlo), še bolj odločno pa prvi audi quattro ter kasnejši izdelki znamk Peugeot in Toyota. Leta 1984 so se pojavila namigovanja o štirikolesno gnani manti, ki so jo Nemci opremili s stalnim pogonom znamke Ferguson. Ari Vatanen, ki je testiral to 4x4 verzijo, je bil presenečen nad vodljivostjo štirikolesno gnane mante, ki je bila po njegovem celo boljša kot pri audiju quattro, vendar so pri Oplu takrat že ustavili nadaljnji razvoj 4x4 mante. Do leta 1984 so pri Oplu izdelali in prodali 245 primerkov mante 400.
Rallye Paris-Dakar 1984: Guy Colsoul / Alain Lopes
