Model G1

Model AA

Model AA

Toyopet SA

'Jeep' BJ

'Jeep' BJ 25

Toyopet crown RR

Toyoace / SKB

Toyota publica

Corona RT40 MkII

Prva britanska corona

Corona hardtop RT50

Sports 800

Sports 800

2000 GT

2000 GT roadster

2000 GT

Toyota century

Corolla prve generacije

Corolla

Hilux iz leta 1968

Celica notchback coupe prve generacije

Celica 'fastback liftback' coupe prve generacije

MR2 prve generacije

MR2 prve generacije

Srečanje športnih toyot v sredini osemdesetih let prejšnjega stoletja

Toyota supra druge generacije

Lexus LS400

Lexus LS400

RAV4 prve generacije

Prius prve generacije

Prius prve generacije

Ko je Sakichi Toyoda leta 1924 izumil in patentiral samodejne statve (Model G 'Automatic Loom'), ni vedel kako bo ta izum vplival na bodoči razvoj njegovega podjetja. To se je spremenilo leta 1929 ob obisku Velike Britanije, ker je britansko podjetje Platt Brothers odkupilo japonski patent. Denar, ki so ga Britanci nakazali Toyodi, je njegovemu sinu takrat omogočil vstop v razburljivi in zanj novi svet avtomobilizma…

Tako se je Kiichiro Toyoda leta 1930 lotil razvoja majhnega bencinskega motorja, ki ga je prvič pokazal leta 1934, ko je predstavil prvi delujoči bencinski motor, ki je bil zasnovan po vzoru serijskega motorja znamke Chevrolet iz leta 1933. V tem letu se je rodil tudi avtomobilistični oddelek podjetja Toyoda, ki je čez dve leti izdelalo prvi prototip osebnega avtomobila (model A1), vendar so v novembru leta 1935 raje predstavili novi tovornjak, ki je postal prvi serijski izdelek znamke Toyoda. Model G1 (dolžina: 5950 mm, širina: 2191 mm, višina: 2219 mm, medosna razdalja: 3594 mm, masa tovornjaka: 2470 kg) so opremili s prej omenjenim vrstnim 6-valjnim bencinskim motorjem, ki je premogel 3,4-litra delovne prostornine. Motor, ki je lahko mobiliziral 65 KM pri 3000 vrtljajih v minuti ter 190 Nm motornega navora v območju od 1800 do 2000 vrtljajev v minuti, so kasneje vgrajevali tudi v prvi osebni avtomobil (model AA) znamke Toyota, ki se je v tistih časih imenovala Toyoda, kasneje pa tudi Toyoace in Toyoped. Ker so za ta tovornjak razvili šasijo po vzoru tedanjih Fordovih tovornjakov, so lahko obdržali nizko prodajno ceno (2900 jenov), kar je bilo takrat približno 200 jenov manj kot bi odšteli za podoben Fordov izdelek. Do septembra leta 1936 so izdelali točno 379 primerkov modela G1, ki ga je nadomestil model GA, ki so ga začeli izdelovati skupaj z osebnim modelom AA. 

Za oba modela so ponujali originalne rezervne motorne dele znamke Chevrolet, ki je prispevala tudi električno napeljavo znamke Delco Remy. Leta 1936 se pojavi prvi osebni model AA, ki so ga predstavili v dveh različicah. Izvedba AA sedan (dolžina: 4785 mm, širina: 1730 mm, višina: 1736 mm, medosna razdalja: 2850 mm, masa avtomobila: 1500 kg, največja hitrost: 110 km/h) je nastala pod močnim vplivom tedaj izredno naprednega chryslerja airflow, izvedbo AB phaeton pa zaznamuje odprta štirivratna karoserija s kabrioletsko streho. Med posebnostmi te aerodinamično optimirane limuzine omenjajo takrat izredno napredno 'turret top' streho iz jekla ter hidravlični zavorni sistem, ker je model AA eden izmed prvih serijskih avtomobilov z izboljšanimi zavorami. Omenjajo pa tudi odlično razporeditev mase, posledično dobre vozne lastnosti ter udobno vožnjo, ki jo je lastnikom ponujal model AA. Kmalu zatem (leta 1937) pa dobimo tudi sedanje ime, ker so Japonci takrat ustanovili podjetje Toyota Motor Co.

Naslednji pomembni model se pojavi leta 1947, ko so predstavili limuzinski model toyopet SA (dolžina: 3800 mm, širina: 1590 mm, višina: 1530 mm, medosna razdalja: 2400 mm, masa avtomobila: 1170 kg), prvi japonski serijski avtomobil z vsemi štirimi posamično obešenimi kolesi ter edinstvenim nosilnim okvirjem v obliki črke Y. Dvovratno limuzino je premikal slaboten 1,0-litrski vodno hlajeni bencinski štirivaljnik, ki je lahko mobiliziral 27 KM pri 4000 vrtljajih v minuti, ker gre v primeru tega modela za masovni, ljudsko naravnani izdelek, ki naj bi uporabniku v povojni Japonski ponujal dobro ekonomičnost in poceni vzdrževanje. Ko se je leta 1950 pričela korejska vojna so japonski proizvajalci dobili novo priložnost za proizvodnjo 4x4 avtomobilov, ker je v regiji naraslo povpraševanje po takšnih vozilih. Pri Toyoti so se takrat oglasili predstavniki ameriške prisilne uprave in naročili izdelavo stotih avtomobilov, ki so jih pri Toyoti izdelali po Jeepovih specifikacijah. Tej seriji izdelanih vozil je v januarju leta 1951 sledil prvi vozni prototip, znan kot toyota 'Jeep' BJ, ki je oblikovno podoben ameriškemu originalu, čeprav je od njega nekoliko večji in močnejši, vendar brez reduktorja. V avgustu leta 1951 je Toyotin testni voznik Ichiro Taira s tem prototipom izvedel pravi podvig (uspešen vzpon s Toyotinim 'jeepom' na višino 2500 metrov na območju gore Fuji), ki so ga nadzorovali tudi predstavniki takratne japonske policije. Ta avantura je Toyoti prinesla takojšne vladno naročilo za izdelavo 289-tih primerkov, ki so kasneje pristali v policijskih vrstah, kmalu pa so sledila tudi naročila tedanje državne gozdarske službe.

Leta 1953 je model 25 BJ dobil dodatno modelno oznako, za katero je zaslužen tedanji tehnični direktor Hanji Umehara. Po njegovem mnenju novo modelno ime ni smelo zveneti slabše kot pri nekaterih konkurenčnih izdelkih (Land Rover - 1948), zato se je Umehara takrat odločil za oznako 'Land Cruiser'. Leta 1955 dobimo prvo namensko razvito taksi vozilo znamke Toyota, znano kot toyopet crown RR, ki so ga kupcem ponujali tudi v bolj udobni različici RS (dolžina: 4285 mm, širina: 1680 mm, višina: 1525 mm, medosna razdalja: 2530 mm, masa avtomobila: 1210 kg). Razlika med obema 6-sedežnima  limuzinama gre na račun vzmetenja. Model RS je imel spredaj posamično obešen kolesni par, model RR pa listnate vzmeti, ki so bile taksistom na tedaj slabih japonskih cestah veliko bolj všeč, ker so ponujale boljšo zanesljivost vozila. Za samodejno premikanje so uporabili 1,5-litrski bencinski štirivaljnik, ki je uporabnikom lahko ponudil 48 KM pri 4000 vrtljajih v minuti. V tem času so se prvič po drugi svetovni vojni posvetili tudi lahkim gospodarskim vozilom ter viličarjem, ker so predstavili predhodnika vseh današnjih toyoace modelov, ki je takrat nosil samo oznako SKB (dolžina: 4287 mm, širina: 1675 mm, višina: 1850 mm, medosna razdalja: 2500 mm, masa avtomobila: 1200 kg, največja dovoljena masa: 2310 kg), leta 1956 pa je dobil oznako toyoace, ki jo poznamo še danes. Ta model je premikal vrstni, 1,0-litrski bencinski motor, sposoben realizacije 30 KM pri 4000 vrtljajih v minuti.

Leta 1961 se pojavi prva Toyotina prodajna uspešnica (v prvih treh letih proizvodnje so prodali več kot 200.000 primerkov), katere modelno ime (publica (UP10)) so določili kupci na javnem razpisu, kjer je sodelovalo več kot milijon Japoncev. Gre za majhen, lahek in zelo ekonomičen avtomobil (dolžina: 3520 mm, širina: 1415 mm, višina: 1380 mm, medosna razdalja: 2130 mm, masa avtomobila: 580 kg), ker so pri proizvodnji uporabljali tudi aluminij, ki je istočasno tudi prvi japonski osebni avtomobil (limuzina) z nameščenim 12-palčnim setom koles. Ta model premika vodno hlajeni dvovaljni bokser, ki premore 0,7-litra delovne prostornine in lahko sprosti 28 KM pri 4300 vrtljajih v minuti. Zaradi lahke mase je bila ta toyota med najbolj okretnimi in agilnimi pripadniki v svojem razredu. Naslednji pomembni model se pojavi leta 1964 v obliki druge generacije modela corona, ki simbolizira prvi izvozni model znamke Toyota, ki so ga v veliko primerkih izvozili tudi v ZDA. Na domačem tržišču so ta avtomobil poznali kot toyopet corona RT40 (dolžina: 4065 mm, širina: 1550 mm, višina: 1420 mm, medosna razdalja: 2420 mm, masa avtomobila: 920 kg). Ko se je ta limuzina leta 1965 pojavila na tedanjem avtomobilskem salonu v Londonu, so Japonci zanjo zahtevali točno 777 britanskih funtov, kar je v današnjih časih ekvivalentno znesku 12.000 britanskih funtov. Ta model je na takrat odprtem japonskem dirkališču Meishin Expressway postavil hitrostni svetovni rekord v neprekinjeni vožnji, dolgi 100 kilometrov, ki je takrat poskrbel za odlično reklamo izdelka, motoriziranega ob pomoči 1,5-litrskega bencinskega motorja (70 KM pri 5000 vrt/min), ki ga je lahko pognal do 140 km/h. Ob tem velja omeniti tudi kupe različico tega modela, znano kot corona hardtop RT50 (leto 1965, dolžina avtomobila: 4110 mm, višina avtomobila: 1375 mm), ker gre za prvi japonski serijski avtomobil brez običajnega B strešnega stebrička, ki je približno 40 kilogramov lažji od limuzine ter močneje motoriziran (1,6-litra, 90 KM pri 5800 vrt/min) in posledično tudi bolj zmogljiv.

V istem letu se pojavi tudi prvi pravi športnik znamke Toyota, model sports 800 (UP15), ker so Japonci želeli ustvariti dostopen športni avtomobil (dolžina: 3580 mm, širina: 1465 mm, višina: 1175 mm, medosna razdalja: 2000 mm, masa avtomobila: 580 kg), ki bi lahko dosegel tedaj magično hitrost 100 milj (približno 165 km/h) na uro. Pri tem so skoraj uspeli, ker je aerodinamično optimiran kupe lahko dosegel največjo hitrost 155 km/h, čeprav ga je premikal samo 0,8-litrski dvovaljni atmosferski bokserski motor, ki je lahko mobiliziral 45 KM pri 5400 vrtljajih v minuti. Mali dvosedežnik je tudi varčen, ker je lahko z enim litrom goriva prevozil 31 kilometrov! Leta 1966 dobimo prvo generacijo modela corolla (dolžina: 3945 mm, širina: 1505 mm, višina: 1375 mm, medosna razdalja: 2335 mm, masa avtomobila: 700 kg), ki mu še vedno pripada naslov najbolj prodajanega modela vseh časov, predvsem po zaslugi številnih modelnih generacij. Prvo generacijo, ki so jo ponujali tudi kot 'fastback' kupe (sprinter) in limuzino s štirimi vrati ter kot trivratni karavan (station wagon), je premikal 1,2-litrski bencinski štirivaljnik z 68 KM pri 6000 vrtljajih v minuti. Do konca letošnjega junija so Japonci prodali nekaj več kot 39 milijonov primerkov modela corolla.

Eno leto kasneje se pojavi legendarna in še vedno najbolj želena toyota vseh časov, ki je znana po oznaki 2000 GT (dolžina: 4175 mm, širina: 1600 mm, višina: 1160 mm, medosna razdalja: 2330 mm, masa avtomobila: 1120 kg). To je ena izmed prvih resnično prestižnih toyot, ki niso bile nikoli namenjene širokemu krogu kupcev. Pod motornim pokrovom tega elegantnega kupeja se skriva 2,0-litrski bencinski vrstni šestvaljnik, ki je lahko mobiliziral 150 KM pri 6600 vrtljajih v minuti, kar je zadostovalo za uvrstitev med tedanje superšportnike, ker je ta toyota z vgrajenim 5-stopenjskim ročnim menjalnikom lahko dosegla največjo hitrost 215 km/h (0-100 km/h: 8,4-sekunde). Ta avtomobil je postal svetovno znan po vlogi v Bondovem filmu "You Only Live Twice", ker so takrat Japonci za potrebe filmarjev ustvarili posebno unikatno roadstersko različico te legendarne športne toyote. Ta kupe je pomemben še iz dveh razlogov, ker je to prvi japonski serijski avtomobil, ki premore štiri zavorne diske in 'pop-up' par dvižnih prednjih žarometov.

V istem letu (1967) dobimo še en legendarni izdelek v obliki 'Über-premium' limuzine century (VG20D), ki je dobila ime po zaslugi tedanje 100-letnice rojstva ustanovitelja podjetja (Sakichi Toyoda). Ta model (dolžina: 4980 mm, širina: 1890 mm, višina: 1450 mm, medosna razdalja: 2860 mm, masa avtomobila: 1800 kg) so ponujali samo v povezavi z vgrajenim 3,0-litrskim bencinskim V8 motorjem, ki je lahko sprostil 150 KM pri 5200 vrtljajih v minuti. Za pretikanje je skrbela 3-stopenjska avtomatika. Poleg vrhunskega udobja in vgrajene opreme (spredaj vgrajeno pnevmatsko vzmetenje za dušenje vibracij, gretje zadnjega kabinskega stekla, klimatska naprava in osvežilec zraka, samodejno zaklepanje vratnih ključavnic v primeru, ko je hitrost vozila višja od 30 km/h…) je ta legendarni avtomobil (največja hitrost: 170 km/h) lastniku zagotavljal zvezdniški status, ker so si ga lahko privoščili samo redki Japonci in Japonke. V tem obdobju (leta 1968) se pojavi tudi prvi pick-up iz družine hilux, ki pa takrat lastnikom ni ponujal 4WD pogona.

V zgodnjih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se pojavi Toyotin 'mini mustang' (dolžina: 4215 mm, širina: 1610 mm, višina: 1280 mm, medosna razdalja: 2495 mm, masa avtomobila: 940 kg), znan kot model celica, ki so ga kupcem ponujali v dveh karoserijskih različicah, kot dvovratni 'notchback' kupe ter kot 3-vratni 'fastback' kombikupe, ki je nosil dodatno oznako 'liftback'. Osnovno motorizirane različice v Evropi je premikal 1,6-litrski bencinski motor (izvedba ST: 86 KM), ki se mu je leta 1973 pridružila še 'Twin-Cam' GT različica s 107 KM. Ta model je bil tako popularen, da so Japonci izdelali kar 4 milijone teh športnikov z zadnjim pogonom, ki so jim kasneje sledile še številne generacije. Njegovo vlogo je v današnjih časih prevzel novi kupe GT86. Na sredini osemdesetih let prejšnjega stoletja smo dobili še eno legendarno športno toyoto, ki je nosila oznako MR2 ("Midship Runabout, 2-seater"). V tem primeru lahko govorimo o spiritualnem nasledniku modela sports 800, ker je tudi MR2 kompakten (dolžina: 3925 mm , širina: 1665 mm, višina: 1250 mm, medosna razdalja: 2320 mm) in lahek (980 kg), posledično pa tudi agilen in hiter, ker je premogel nizko težišče in skoraj idealno razporeditev teže. Poleg tega gre za cenovno dostopnega in zanesljivega športnika, ki je po celem svetu navdušil veliko ljubiteljev športnih avtomobilov.

V tem obdobju se pojavi tudi prvi velikoserijski superšportnik, ki je nastajal vse do leta 2002, ko so Toyotine tovarne zapustili zadnji primerki četrte generacije (320 KM) športnega modela supra. Ta modelna oznaka je dobila samostojnost šele v drugi generaciji tega modela (1981-1986), ki je premogla približno 200 KM (0-100 km/h: 8 sekund, največja hitrost: 222 km/h). Ta model je bil zelo priljubljen tudi izven domačega otočja, ker so samo Britanci do leta začetka leta 1997 (konec prodaje) kupili približno 16.000 primerkov tega kupe modela, ki je znamki Toyota privozil tri konstruktorske naslove v prvenstvu 'Japanese Super GT'. Proti koncu devetdesetih let so Japonci ugotovili, da bogatih kupcev ne zanimajo 8-valjne toyote, zato so ustanovili povsem novo znamko Lexus, ki kupcem ni ponujala 'ljudskih modelov'. Tako se je leta 1989 pojavil legendarni LS400, ki je deloval kot oblikovna kopija nekaterih nemških izdelkov iz tedanjega obdobja, čeprav je kupce prepričeval na povsem drug način. Predvsem z rafiniranostjo in kvaliteto izdelave, svoj delež pri uspešnem vzponu v ZDA pa je prispevala tudi odlična opremljenost in že legendarna zanesljivost, ki so jo Japonci sparili z zelo predanim odnosom do lastnikov in morebitnih kupcev, ki ga nismo videli nikoli prej. Lexsusu je z modelom LS400 v samo dveh letih uspelo nekaj, o čemer lahko samo sanja veliko današnjih proizvajalcev luksuznih avtomobilov, ker so v ZDA dosegli najvišje prodajne številke v luksuznem segmentu in pometali s prestola vse nemške in britanske konkurente…

Kot predzadnjo izmed vseh toyot, ki po moji oceni sodijo med najbolj pomembne modele, moram omeniti tudi enega izmed velikoserijskih začetnikov modnega 'SUV gibanja', ki je znan po oznaki RAV4. Takratni (leta 1994) japonski pristop k kombiniranju lastnosti osebnih avtomobilov in terenskih vozil se je obnesel, ker je RAV4 še vedno 'best-seller', tudi v današnji generaciji tega modela. Poleg tega je sprožil nastanek poplave kompaktnih kopij, ker ima podoben izdelek v današnjih časih že skoraj vsak proizvajalec avtomobilov. Kot zadnjo toyoto, ki je zelo zaznamovala svet avtomobilizma, bom omenil prvo generacijo modela prius iz leta 1997, ki predstavlja prvo serijsko izdelano hibridno vozilo, dostopno tudi širšemu krogu odjemalcev. Do danes so Japonci izdelali že več kot 2,7-milijona primerkov modela prius, avtomobila, ki je za vedno spremenil tok avtomobilizma.

Letos je Japoncem uspel še en podvig, ker so poleti prodali že 200 milijonov izdelanih avtomobilov. Od vseh 200 milijonov prodanih toyot jih ima približno 145 milijonov japonsko državljanstvo, ostalih 55 milijonov toyot so izdelali v tujini. Od tega so jih skoraj 8 milijonov izdelali v Evropi (Češka, Francija, Velika Britanija, Portugalska, Rusija in Turčija).