Siata 208 CS Berlinetta

Siata 208 CS Berlinetta

Siata 208 CS Berlinetta

Siata 208 CS Berlinetta

Avtomobilski salon v Torinu leta 1952

Mille Miglia (1952)

Avtomobilistična dražba ene izmed najstarejših dražbenih hiš Bonhams & Butterfields, ki se bo odvijala ta petek v Kaliforniji bo med drugim postregla tudi z 'delikateso' v obliki ultra redkega in restavriranega dirkalnika znamke Siata, ki naj bi ob aktualnemu lastniku (Jarl de Boer, nizozemski ekspert, zbiratelj in restavrator starodobnih vozil) ob morebitni prodaji prinesla od 1,6 do 1,9 milijona ameriških dolarjev.

In kaj je tako posebnega na tem 'starem kupu italijanskega železa in aluminija', ki ga poganja Fiatov bencinski agregat? Britanci so v obvestilu za javnost zapisali, da ta Siata (Società Italiana Applicazioni Trasformazioni Automobilistiche) v svetu avtomobilizma uteleša vse, kar je bilo na polovici prejšnjega stoletja označeno za 'pristnega italijanskega žrebca'. Posebnost tega avtomobila pa predstavlja tudi njegova zgodovinska vrednost, ker gre v primeru prodajnega eksponata avkcijske hiše Bonhams za bivši Siatin tovarniški dirkalnik (št. šasije: 052), ki se je leta 1952 skupaj z še dvema enakima primerkoma udeležil takratne vztrajnostne dirke Mille Miglia, ki pa je iz nepojasnjenih razlogov ni dokončal, medtem, ko je druga Siata 208 CS Berlinetta pristala na enajstem mestu v skupnem seštevku. Avkcijski primerek se ponaša še z eno lastnostjo, ki mu dviguje ceno, ker po mnenju poznavalcev predstavlja drugega od skupno le šestih (ostali primerki imajo drugačno karoserijo) izdelanih primerkov tega modela, ki je navduševal tudi obiskovalce avtomobilskega salona v Torinu leta 1952.

Za nastanek tega klasičnega dirkalnika s karoserijo iz aluminija je kriva takratna Fiatova predstavitev modela 'Ottovu' (8V), ki je pospešila nastanek Siate ob kateri je zelo rad poziral tudi monaški knez Rainier, ker se je pod motornim pokrovom 'Coca-Cola shape Berlinette' z oznako 208 CS skrival Fiatov 2,0-litrski bencinski V (70º) osemvaljnik (SOHC - 16v), ki je po zaslugi Siatinih tuning izkušenj iz preteklosti (od leta 1926 so se intenzivno ukvarjali s predelavami Fiatovih motorjev) razvil približno 150 'konj' (s triom Weber uplinjačev). Motor je spojen z 4-stopenjskim ročnim menjalnikom, voznik pa si je pri svojem delu lahko pomagal tudi z zaporo diferenciala na zadnji pogonski osi. Za zaviranje so skrbeli štirje zavorni bobni iz aluminija. Med posebnostmi, ki zaznamujejo model 208 CS Berlinetta omenjajo tudi pionirsko vlogo pri razvoju mehansko delujočih dvižnih glavnih žarometov na nosu tega kupeja ter zelo nizko silhueto, ki je predstavljala posledico nizke namestitve para športnih sedežev, ker sta se znašla med cevnim ogrodjem v sami bližini karoserijskega dna. Za zunanjo podobo tega kupeja naj bi poskrbel legendarni oblikovalec Giovanni Michelotti, ker nekateri viri omenjajo tudi ime Franco Scaglione, vseh šest izdelanih primerkov pa je nastalo v obratih podjetja Stabilimenti Farina (Torino), ker so kasnejše verzije nastale v podjetju Balbo, za podobo bolj komfortno orientirane 'GT' Siate z oznako 208 CS Berlinetta 2+2 (1952) pa je poskrbel Bertone.

Za današnje razmere 150 KM res ni veliko, upoštevati pa je potrebno majhno maso (990 kg) tega dirkalnega avtomobila (medosna razdalja: 2400 mm), ki ima podobno maso in medosno razdaljo kot današnji punto classic, ki pa v primeru bencinskega agregata lahko sprosti le 60 'konj'. Razlika se pojavi tudi v primeru aerodinamičnih lastnosti in prehitevalnega prestiža. Lastniku kateregakoli 'vroče kombilimuzine' (hot hatch), ki jo ponavadi krasi tridelni set dodatnih 'magičnih' črk se na prehitevalnem pasu avtocest nihče ne umika brez upora, ker s podobo, ki jo voznik pred njimi vozečega avtomobila vidi v vzvratnem ogledalu ne odstopajo bistveno od osnovnih, precej šibkeje motoriziranih izvedb, v primeru pristnega, nizkega in širokega športnega avtomobila pa je sporočilo o njegovih hitrostnih zmožnostih kristalno jasno in ponavadi povzroči samodejni premik pred njim vozečih avtomobilov iz prehitevalnega na drug vozni pas. Tipičen primer nizkega in visokega prehitevalnega prestiža predstavlja Fiatova nekdanja top verzija modela punto in nekdanji coupe, ker ju lahko premika enak 1,8-litrski štirivaljnik (131 KM). Lastniku prvega se ostali udeleženci na avtocesti ponavadi ne želijo umakniti, lastniku drugega se kaj takega zgodi veliko težje, ker lahko top verzija (220 KM) tega modela doseže 250 km/h.