Nataša G. Jerina je komunikativna, energična in pozitivno naravnana ženska. Po izobrazbi je pravnica, a ukvarja se s precej nenavadnim poklicem: v Sloveniji vodi namreč pisarno Slovenske veteranske avto moto zveze, ki danes združuje že več tisoč članov, ljubiteljev starodobnih vozil. Je tudi urednica revije Avto Motor Classic in soorganizatorka več odmevnih prireditev. Sodeluje s številnimi tujimi specializiranimi revijami, za katere piše članke, in mednarodnimi organizacijami s področja ohranjanja tehniške dediščine. Pomaga pa tudi voditi družinski muzej, ki ga je leta 1997 odprl na Vranskem njen oče, to je Muzej motociklov Grom. Na mednarodni ravni dela v sklopu organizacije FIVA (mednarodna zveza za starodobna vozila), ki združuje danes že več kot 2 mio posameznikov iz celega sveta. V FIVA predseduje Kulturni komisiji in komisiji za mlade. Z izvolitvijo v funkcijo predsednice te komisije je postala prva ženska v 60-letnem delovanju te organizacije, pripada pa ji tudi mesto v upravnem odboru, kjer je seveda tudi najmlajša.
Kakšno in kako pomembno vlogo ima avtomobil v tvojem življenju?
Avtomobil mi predstavlja svobodo. Rada sem neodvisna od drugih.
Kateri avtomobil bi v tem trenutku najraje vozila?
Z menoj je težko govoriti o današnjih vozilih, ker me enostavno ne prepričajo. Preveč je elektronike, preveč inštrumentov, ki odvračajo od vožnje. Ko sem kupovala trenutni avtomobil, so se mi prodajalci smejali. Na vprašanje, kaj si želim pri avtu, sem odgovorila, da ima nizko porabo, klimo, električna stekla in dober radio. Pa je bil odgovor, da takih avtov ne delajo več. Preveč enostavne »zahteve«. Če bi pa že izbirala, bi verjetno izbrala Mercedesa G-Class ali Jeepa Wranglerja. Pri
starodobnikih pa sanjam o 1937 Alfa Romeo 8C 2900B Lungo Berlinetta ali kakšnemu podobnemu po dizajnu avtomobilu.
Tvoja prva vozniška izkušnja?
Na motor sem se usedla, ko sem shodila. Prvih relijev sem se udeleževala z očetom na mojem Nimbusu 1939, 750 cc. Prav zabavno je bilo. Vedno so me spremljali fantje iz kluba CMOC, ki sicer srečanja organizira še danes. Na koncu vožnje me je vedno nekdo iz ekipe ulovil, dobesedno, in mi pomagal motor postaviti na noge, saj je bil zame pretežek.
Katerega avtomobila, odnosno izkušnje z njim, ne boš nikoli pozabila?
Prvi avtomobil je bil VW 1200, bele barve, 1979 letnik. Oče mi ga je kupil, dal ključe v roke in mi rekel: »Če boš znala voziti ta avto, boš znala vsakega. Bistvo je, da znaš poslušati motor«. In tako sem začela. Najprej do gimnazije, potem pa dlje. Ena izmed voženj, in to mesec dni po izpitu, me je vodila tudi v Trst, ker sem »nujno« rabila čevlje za na maturantski ples. Z menoj je šla babica, saj drugih nismo prepričala, da bi se spustili v to avanturo. In prav luštno sva se imeli. Nazaj
sem vozila sicer bosa, saj sem seveda čevlje morala takoj preizkusiti z namenom da jih uhodim, rezultat pa je bil seveda hudo boleči krvavi žulji.
Kaj ti je pri avtomobilu najpomembnejše, oziroma čemu daješ ob nakupu avtomobila prednost?
Da je varen, prostoren in da nima visoke porabe.
Tvoj najlepši 'road trip'?
Joj koliko jih je bilo! Še kot otrok smo z družino prepotovali celo Evropo, vedno na kakšno srečanje starodobnih vozil. Z bratom sva najela avtomobil in si privoščila del Amerike, potem sem tudi z možem prepotovala celo Španijo. Danes potujeva z možem seveda z najinima otrokoma in to prav z avtomobilom, saj nam je pomembno, da si sami lahko splaniramo pot in čas. Najrajši po kakšnih stranskih cestah, tistih zanimivih, ne avtocesti, se ustavljamo brez nekih natičnih planov ali rezervacij.
Odkrivamo in spoznavamo.
Tvoja največja nevšečnost, doživeta z avtomobilom?
Nekih bistvenih slabih izkušenj z avtomobili nimam, bi bilo pa marsikaj zanimivega in zabavnega lahko povedati na račun motociklov. Na enem od relijev se je na motociklu bočna prikolica, kjer sem sedela jaz, ločila od motocikla, ki ga je upravljal oče, pa sva šla vsak na svojo stran ceste. Nisva se poškodovala, niti ne motor, saj je bila hitrost nizka, cesta stranska, brez prometa. Ustrašila pa sva se!
