Letos mineva že 56 let od prve predstavitve legendarnega prostočasnega izdelka znamke Austin, ki ima tudi v današnjih časih veliko simpatizerjev, predvsem na Karibskem otočju, kjer je moke še vedno izredno priljubljen med domačini in turisti. Sedaj se moke v omejeni nakladi vrača tudi na britanske ceste.
Proti koncu petdesetih let prejšnjega stoletja je britanska armada vzpostavila stike z domačim avtomobilskim koncernom BMC (British Motor Corporation), ker so želeli, da jim njihovi inženirji ustvarijo novo lahko izvidniško vozilo, ki bi ga na bojišča lahko dostavljali tudi s padali. Tako je Alec Issigonis je leta 1959 ustvaril (pri tem mu je pomagal John Sheppard) vojaško različico ('Buckboard Mini') originalnega minija, ki jo je zaznamovala predvsem preprostost in robustnost, vendar pri britanski armadi tega avtomobilčka takrat niso jemali preveč resno, ker je imel za uspešno premagovanje brezpotij prešibak pogonski sklop (0,85 litra) in premajhna kolesa (dimenzije pnevmatik: 5.20 - 10 R) ter posledično premalo razmaka med karoserijo in vozno podlago, zato se je zanj takrat zanimala samo kraljeva mornarica, kjer bi ga uporabili kot transportno sredstvo na britanskih letalonosilkah. Leta 1962 se je pojavil nov vojaški prototip modela moke s spremenjenim vzmetenjem in večjimi kolesi, vendar BMC tudi s tem izboljšanim prototipom ni prepričal tedanjih britanskih vojakov. Ker so morali v koncernu BMC nekako pokriti stroške razvoja tega 'terensko neprehodnega' avtomobila so ga ponudili civilistom. Tako se je vojaška kariera modela moke zaključila zelo hitro, namesto tega so ga kmalu vzljubili hipiji, turisti in ostali ljubitelji takratnih avtomobilov za šport in prosti čas.
Pri znamki Austin, kjer so ta model tržili kot lahko gospodarsko vozilo, je model moke nastajal samo štiri leta (1964-1968). V tem času so za nakup tega majhnega prostočasnega avtomobila prepričali točno 14.518 kupcev. Več sreče je imel v Avstraliji, kjer so leta 1966 'splovili' morris mini moke, opremljen z večjimi (britanski original je počival na 10-palčnih kolesih …), 13-palčnimi kolesi ter močnejšim (1,0-litra, 40 KM/29 kW, največja hitrost: 130 km/h) pogonskim sklopom. Svoj trenutek slave je moke dočakal tudi v ZDA, kjer se je leta 1973 pojavil 'Leyland Moke Californian' s pogonskim sklopom iz minija 1275 GT. Do zaključka leta 1981 se je za ta avtomobil odločilo točno 26.142 prebivalcev ZDA. V tem obdobju (leta 1980) so model moke pričeli izdelovati tudi pri portugalski podružnici koncerna BMC, kjer so do konca leta 1993 naredili približno 10.000 novih primerkov modela moke. Tako je v skoraj tridesetih letih proizvodnje nastalo skoraj 50.000 primerkov modela moke. Za ponovno oživitev modela mini moke je zaslužen predvsem britanski oblikovalec Michael Young, ker je tudi sam lastnik in ljubitelj teh avtomobilov, ki s svojo preprosto zasnovo in opremo še danes nazorno prikazujejo brezskrbno družbeno vzdušje zgodnjih sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Young je v oktobru leta 2012 prvič predstavil svojo novo, takrat samo vizualno vizijo tega modela, ki je kasneje vzbudila zanimanje pri vodilnih predstavnikih kitajskega koncerna Chery Motors, ker so Kitajci ob pomoči partnerja (Sicar Engineering) in avstralskega podjetja Moke International kasneje izdelali nekaj testnih primerkov modela, ki so ga takrat oglaševali kot 'NEW Classic MOKE'.
Sedanji moke, ki je samo malenkostno večji od originala, nastaja v Franciji, kjer vanj vgradijo moderen 1,1-litrski atmosferski bencinski štirivaljnik (po vsej verjetnosti gre za motor kitajskega izvora …), ki lahko mobilizira precej več pogonske moči (50 kW (67 KM) pri 6000 vrt./ min. in 93 Nm motornega navora pri 3500–4500 vrt./min.) kot pri originalu. Občutno višja kot pri originalu pa bo tudi prodajna cena vsakega izmed samo 56 izdelanih primerkov za britansko tržišče (dobava avtomobilov je predvidena v letu 2021), ker bo britanski kupec za takšen minimalistični avtomobil (v pogledu vgrajene komfortne in varnostne opreme) moral odšteti približno 20.000 britanskih funtov …