Serija teh avtomobilov, sicer zasnovanih na osnovi serijske verzije 'MINI John Cooper Works Hatch' bo na voljo kupcem le v enem (Connaught Green) barvnem odtenku, njeno posebnost pa predstavlja intenzivna uporaba ogljikovih vlaken pri karoseriji in v notranjosti (armaturna plošča), ki so jo pospremili še z usnjenim oblazinjenjem ter s solidnim odmerkom ostale vgrajene serijske opreme. Po navedbi proizvajalca bodo kupci dobili avtomobile, ki so opremljeni skoraj z vsem, kar v običajnem primeru sodi med doplačljivo opremo. Vsa vozila iz te serije bo poganjal serijski 1,6-litrski prisilno (turbo) polnjeni bencinski motor z 211 KM, manj serijska pa bo njihova 'obutev' v obliki črno obarvanih 17-palčnih lahkih platišč z oznako 'CHALLENGE'. Zunanjo podobo teh primerkov zaznamuje tudi namestitev nekoliko drugačnega sprednjega para ksenonskih žarometov, ker je ohišje žarometov pri tej seriji obarvano v črno. Ostale vizualne rešitve spominjajo na tiste, ki smo jih videli pri obeh že predstavljenih posebnih serijah (MINI 50 Camden & MINI 50 Mayfair). Vseeno bo ta MINI bolj izstopal, ker bo vsak primerek okrašen tudi s posebno plaketo, ki bo svoj 'ID' (od 001 do 250) prikazovala javno, ker je nameščena v neposredni bližini obeh bočnih smerokazov na paru sprednjih blatnikov.
Zares pravo posebnost pa bo predstavljal na pokrov motorja nalepljeni avtogram človeka, ki stoji in je zaslužen za ugled današnje oznake JCW. Prispeval ga je John Michael Cooper, ki je sin slavnega britanskega konstruktorja. John Cooper in Mini sta se spoznala leta 1959, ko je Cooper razvijal prototip dirkalnika kategorije FJ (Formula Junior – motorji do 1000 kubičnih centimetrov), ki ga je poganjal minijev pogonski agregat. Cooperja so njegove vozne lastnosti tako očarale, da je opustil kariero v tekmovanjih kategorije FJ in se z njim v septembru istega leta odpravil celo v Monzo, kjer je takrat potekala italijanska 'Grand Prix' dirka Formule 1. V istem in naslednjem letu (1960) je Cooper s svojim dirkalnikom (Cooper-Climax) osvojil prestižni konstruktorski naslov 'Formula 1 World Champion', ki mu ga je v obeh primerih privozil legendarni Jack Brabham. Cooperjeva ljubezen do malega Britanca je bila zanj skoraj usodna, ker je leta 1963 doživel hudo prometno nezgodo ob testiranju dvomotornega Minija, smrt ustanovitelja družbe Cooper Car Company, sicer njegovega očeta (Charles Cooper) pa je privedla do prodaje tekmovalnega moštva Formule 1 v letu 1965.
V avgustu leta 1959 je koncern BMC podaril Cooperju novega Minija 850 (34 KM), ki je nosil registrsko označbo YOK 250. Po mnenju poznavalcev je to prvi pravi Mini Cooper vseh časov, ker je Cooper prvič uporabil nekaj svojih trikov. Mehanik Ginger Devlin je pri razvoju prvega prototipa uporabil motor (948 kubičnih centimetrov) iz Formule Junior, ki je lahko sprostil skoraj 100 'konj'. Leta 1961 so ga zamenjali z še močnejšim agregatom (994 ccm), ki ga je razvil BMC-jev konstruktor Eddie Maher. Takrat se je Cooper odpravil na prvo srečanje s človekom, ki je ustvaril britansko ikono avtomobilističnega minimalizma in mu predstavil svoj pogled na zadevo. Alec Issigonis ni pokazal prav nobenega pretiranega navdušenja nad idejo o tekmovalnem Miniju, zato se je Cooper v koncernu BMC povzpel nekaj etaž višje, kjer je lahko srečal ljudi z še več vpliva in moči. George Harriman, tedanji 'managing director' koncerna BMC je bil očaran nad malo Cooperjevo zverino in je po prestani testni vožnji takoj prižgal zeleno luč za razvoj serijske verzije, ki naj bi jo izdelali le v 1000 primerkih za pridobitev potrebne dirkalne homologacije. 20. septembra 1961 so ga prvič prestavili novinarjem, kjer je predelani Mini (55 bhp) dosegel največjo hitrost 137 km/h, kar danes ne pomeni veliko, takrat pa so bili testni vozniki navdušeni. Tako je Mini v kratkem postal prototipna zvezda britanske 'Touring saloon car racing' scene, kjer je z njim tekmoval privatni voznik, Sir John Whitmore, proizvodnja serijske različice pa se je pričela 11. julija leta 1963. Leta 1964 se je na sceni pojavil legendarni Mini Cooper 1275S (76 bhp), ki je pospeševanje od 0-96 km/h lahko zaključil že po enajstih sekundah. V istem letu je Mini Cooper osvojil tudi prvo mesto v kategoriji do 1300 ccm v okviru tekmovanja 'European Touring Car Championship' ter celo drugo mesto v skupni razvrstitvi tega prvenstva. Nato pa je sledila še serija reli zmag, ki je Miniju pomagala pri pridobitvi naslova najbolje prodajanega britanskega avtomobila..
Leta 1968 je filmski režiser Peter Collinson obiskal vodilne v koncernu BMC, ki so bili tedaj zelo zaposleni s transformiranjem v novi koncern z oznako BLMC, ki je takrat vseboval tudi italijansko znamko Innocenti. Tedanje vodstvo ni bilo naklonjeno filmski industriji zato so ustvarjalci filma za 6 Minijev 1275S plačali polno ceno, ostalih 30 Minijev pa so dobili po tovarniški sceni. Med njimi so tudi posebne izvedbe z ojačanim podvozjem ter karoserijo, ki jih poganja serijski 1,8-litrski motor iz Austinovega modela MAXI ('LANDCRAB'), ker so te izvedbe uporabili za dokumentiranje minijeve filmske vožnje po stopnicah (navzgor!). Večino kaskaderskih prizorov je posnela ekipa, ki jo je vodil Francoz Rémy Julienne (foto št. 18). Film (zadnji dve fotografiji), ki nudi opazovalcu povsem drugačno perspektivo Torina in veliko akcijskih prizorov je kasneje doživel tudi 'remake', original pa si je že zdavnaj priboril kultni status.
Prodajne cene in pričetek prodaje nove top izvedbe aktualne MINI generacije pa ostajajo zaenkrat zaviti v skrivnost.
