11. 12. 2024 - K temu pisanju me je spodbudil kolega Blaž Poženel, urednik revije Motorevija, ki jo izdaja AMZS. Prejšnji petek je namreč kolega Jan Macarol Vrabec na Facebooku izrazil nestrinjanje z izborom finalistov za naziv slovenski avto leta. Potem se je seveda – tako kot na Slovenskem vedno – vsul plaz komentarjev. Eden izmed njih pa je bil tudi, da gre itak za plačano zadevo in da izbor nima veze s tem, kateri avto je resnično najboljši. S to ugotovitvijo se jaz strinjam med 33- in 50-odstotno. Blaž Poženel pa je zapisal, citiram: »Naj v izogib tovrstnemu streljanju kozlov in gostilniškim debatam pojasnim, da v 33-letni zgodovini izbora Slovenski avto leta NIKOLI in NIKOMUR ni bilo treba plačati popolnoma NIČ za sodelovanje v izboru. Še več, v izboru sodelujoči mediji NOBENEGA uvoznika ali distributerja tudi NIKOLI nismo vprašali za sodelovanje; pogoji za uvrstitev na seznam kandidatov vsakoletnega izbora so znani že ves čas in se skozi leta niso bistveno spreminjali.« Konec citata.
Najprej je treba vedeti, kako prismuknjeno poteka izbor. Nekoč je finaliste izbrala publika (bralci, poslušalci, gledalci, obiskovalci internetnih strani ...). Vendar pa ni šlo za absolutno število glasov, ampak so šteli glasovi, ki se se nato točkovali v vsaki redakciji posebej. Pet avtomobilov, ki je skupno prejelo največ točk posameznih redakcij, se je uvrstilo v finale. Ampak ti avtomobili so bili velikokrat »zmagovalci remitende«. Remitenda so neprodani časopisi, ki v glavnem končajo na papirnem odpadu, razen takrat, ko je v časopisu objavljena glasovnica za izbor za slovenski avto leta. Takrat ti časopisi končajo pri avtomobilistih, ki pridno izpolnjujejo glasovnice. Že brez remitende so morali nekoč vsi, ki so povezani z avtomobilskimi uvozniki, izpolnjevati te glasovnice; od mam in očetov vseh, ki so zaposleni pri uvoznikih in dilerjih, do njihovih tet in stricev, pa vse do bratrancev v drugem in tretjem kolenu ... In potem ste lahko med kandidati za avto leta našli tudi take avtomobile, za katere lahko rečeš enako, kot če bi videl kravo na strehi: »kako pa se je ta znašel tam med petimi finalisti« ... Ampak kdo za vraga, če ne bi bilo remitendno-družinskega glasovanja, bi glasoval za tak avtomobil, da bi postal avto leta? Izven finala pa so velikokrat ostali res dobri avtomobili, ki bi si morda celo zaslužili naziv slovenski avto leta. Skozi leta je bilo vedno tako; finale je pač finale remitende ... In tega, kdo ima več tet in stricov in bratrancev v drugem kolenu. Vedno je vsaj kak tak avtomobil pristal v finalu kot krava na strehi.
Zdaj pa je drugače; zdaj pet finalistov izberejo redakcije, in šele med temi petimi lahko potem izbire tudi publika, ki pa ima v finalu »en glas žirije«, kar z drugo besedo pomeni, da so jih praktično izločili iz glasovanja. Ampak imajo glasovalce vseeno radi. Zaradi marketinga in dodatnih pokroviteljev, ki jih s tem pridobijo. Tudi zato obstaja razlog. Zdaj namreč med žiranti ni nobene tiskane avtomobilske revije, ki bi jo lahko kupili v prosti prodaji. Torej ni niti remitende! Zakaj bi torej bralci glasovali za avto leta, če izdajatelj nima nič od tega. Ima pa na drugi strani lahko precej več od oglaševalcev, a o tem kasneje. Ampak vrnimo se 32 let nazaj; takrat je namreč nastal slovenski avto leta. Takrat so v izboru sodelovale tri redakcije: Motorevija (AMZS), revija Avto + Šport in Val 202, zmagovalec pa je postal BMW 3 coupe. Izbor je v glavnem nastal zaradi tega, ker je takratni urednik revije Avto + Šport potreboval nekaj, da bi lahko dobil dodatna sredstva za preživetje (svoje in revije). Reviji namreč ni šlo dobro, niso imeli dovolj naklade in težko so se prebijali ob takrat legendarnem Avto Magazinu. In izbor za slovenski avto leta se je ponujal kot idealna rešitev, pa še skoraj vse države so ga imele, zakaj ga ne bi imeli tudi mi? Prišlo je nekaj dodatnih oglasov, »prodali« so vse revije, v katerih so bile glasovnice, pa še pojavljali so se na medijski sceni. Kasneje so se izboru pridružili tudi drugi mediji, izbor se je bolj ali manj redno pojavljal na nacionalni televiziji. In zdaj avto leta izbira devet medijev. Že takrat pa se je natanko vedelo, kam pes moli taco. Razglasitev je bila v Hotelu Lev, čez cesto pa je bil sedež Tehnouniona, takratnega uvoznika za BMW, ki je imel tam tudi salon za prodajo avtomobilov. Seveda povsem slučajno, da je zmagal ravno BMW 3 Coupe ...
Nekater avtomobilski proizvajalci so ta izbor vzeli resneje, drugi malo manj, tretji pa sploh niso želeli sodelovati. Nekateri niso želeli sodelovati zaradi pogodb, ki bi jih morali podpisati. Ne me streljat, če ne bom 100-odstotno natančen pri teh podatkih ... V pogodbi naj bi po mojem vedenju pisalo, da bo moral zmagovalec izbora za slovenski avto leta nositi 60 odstotkov stroškov zaključne prireditve, torej TV prenosa na RTV Slovenija (ki ni bil prav poceni) in pogostitve, ostali štirje finalisti pa po 10 odstotkov. Zato se kar nekaj uvoznikov ni odločilo za sodelovanje v tem izboru. In seveda je dejstvo, da če nisi podpisal te pogodbe, v izboru nisi mogel sodelovati, oziroma se nisi mogel uvrstiti med finaliste, pa čeprav si imel daleč najboljši avtomobil v galaksiji. Zatorej zgornja trditev Blaža Poženela, da nikoli nikomur ni bilo treba nič plačati za sodelovanje v izboru, seveda ne drži.
Že kmalu na začetku izbora pa je prišlo do precej velikega škandala, ki ga je zakuhal Porsche Slovenija, jasno s sodelovanjem žirije. Takrat je imel v finalu kar dva avtomobila; Audi A4 je tja prišel po glasovanju publike VW Polo pa po glasovanju »remitende«. Porscheju je bilo takrat veliko bolj v interesu, da zmaga VW Polo, saj se je odlični A4 prodajal sam od sebe in uvoznik jih pravzaprav niti ni imel dovolj. Zato je takratni pol-generalni direktor (v Porscheju imajo dva generalna direktora, slovenskega in avstrijskega) Rok Freyer naročil takratnemu glavnemu uredniku Motorevije, da mora zmagati Polo, drugače ne bo denarja za zaključno prireditev. Tako je potem tudi bilo in če želite vedeti več o tem, boste morali pobrskati po kakšni precej stari reviji Grand Prix Magazina, saj je Miran Ališič o tem napisal zelo dober članek, v katerem vsaka beseda drži. Seveda je imel takrat Rok Frayer izredni vpliv (formalni in neformalni), saj je bil tako (pol)direktor Porsche Slovenija, kot vidni funkcionar FIA in AMZS, pa je imel velik vpliv tudi na AMZS in posledično na Motorevijo, zato so se morali fantje takrat pač ukloniti njegovemu izsiljevanju. In avto leta je postal ... seveda ste uganili VW Polo!
Tudi krovni Volkswagen se je šel podobne zgodbe z glasovanjem za nekakšen nemški avto leta, prav tako z njihovim avtomobilskim klubom ADAC. Tudi v Nemčiji je zaradi tega izbruhnil kar velik škandal. Zdajle sicer težko rečem, kdo se je učil od koga; Nemci od nas ali mi od Nemcev, kar se tiče prirejanja glasovanja ... Kasneje so pri Porscheju razvili bolj sofisticirane taktike, kot je bila Rokova skoraj udbovska metoda. Na primer z oglaševanjem; šlo je nekako takole: več točk kot si dal avtomobilom znamk, ki jih v Sloveniji zastopa Porsche, več oglasov si dobil. Seveda ne govorim za vse medije, nekateri novinarji (ne pa tudi mediji) so bili na to imuni. Govorim predvsem za velike nacionalne medije, kot so Val 202, Delo, Dnevnik ... V prvi vrsti je šlo je za tiste »kruhoborske« medije, ki pa so pri glasovanju imeli enako veljavo kot veliki nacionalni mediji. Temu bi konec koncev lahko rekli tudi prikrito izsiljevanje ali podkupovanje, katera koli beseda vam je bolj pri srcu. In tudi s tem ima krovni Volkswagen kar nekaj izkušenj, saj so precej uspešno podkupovali vodilne sindikaliste IG Metal pri Volkswagnu, dokler jih niso dobili s prsti v marmeladi. Ja, ja, ti pošteni Nemci. Da »dizelgate« afere sploh ne omenjam.
In za »pravilno glasovanje« je bila žirija, vsaj enkrat, tudi lepo nagrajena; s precej vrednimi ročnimi urami ... Vas zanima, koliko od 32-tih avtomobilov leta, ki so poleg Pola, osvojili naslov slovenskega avta leta prihaja iz Porscheja? Kar 13-krat so zmagali. Ves preostali svet in vse preostale znamke pa so pobrale 19 naslovov. To pomeni, da je Porsche Slovenija pobral več kot 40 odstotkov vseh naslovov! In da podkrepim »kruhoborčevski« izbor, naj zapišem, da je druga najuspešnejša znamka Renault (4-krat), ki je tudi druga najuspešnejša, kar se tiče prodaje avtomobilov. Saj avtomobili koncerna VW nekoč niso bili tako slabi, ampak da bi si v primerjavi z ostalimi res zaslužili toliko nagrad?
Ko pogledam zgodovinski seznam za slovenski avto leta, lahko z mirno vestjo zapišem, da si je ta naslov res zaslužila kakšna tretjina do polovica avtomobilov, ostali naslovi pa so bili bolj kot ne »kruhoborčevski«. Blaž Poženel, toliko o kredibilnosti žirije in izbora za avto leta, toliko o »ne-mahinacijah« in »brez-plačnemu« izboru za slovenski avto leta. In tole je pristna gostilniška debata in ne znanstvena razprava. Ampak kaj pa, če je vseeno vse res!? In za vse, ki vas avto leta zanima in ki živite v prepričanju, da je to pošten izbor; ste se kdaj vprašali, zakaj dva najbolj znana slovenska avtomobilska novinarja, Martin Česen, dolgoletni legendarni pisec avtomobilskih testov in urednik nekoč eminentnega Avto Magazina, ter Miran Ališič, nekdanji komentator F1 nista nikoli glasovala za slovenski avto leta?
