Kot elektroenergetik sem se odločil, da bralcem posredujem dodatne informacije glede te problematike, ki jo nekateri vidijo celo kot rešitev vseh ekoloških zagat, povezanih s prometom.
Za prehod v nizkoogljično družbo si je Slovenija postavila ambiciozen cilj, da bo do leta 2030 po Sloveniji vozilo 200.000 električnih vozil (EV). Ob trenutnem stanju elektroenergetskega sistema, kupne moči državljanov itd. se postavlja logično vprašanje ali je ta politični cilj sploh uresničljiv, koliko bo to državo in posameznika stalo, kako bo to vplivalo na druge gospodarske panoge ter predvsem kakšni bodo resnični končni učinki v smislu znižanja emisij toplogrednih plinov?
Statistični podatki kažejo, da je delež proizvedenih toplogrednih plinov, ki jih povzročajo osebna vozila okoli 13 do 15 %, vse ostalo odpade na industrijo, ogrevanje, tovorni, potniški, letalski in ladijski promet. Se vprašamo, kaj pa s preostalimi 85 % viri toplogrednih plinov? Na tem mestu ne bom pisal o prednostih in pomanjkljivostih EV, ker je za to žal premalo prostora. Če odmislimo proizvodnjo in reciklažo baterij, lahko predpostavimo, da je uporaba EV smotrna le, če je električna energija proizvedena iz OVE, še posebej iz HE, ki imajo zelo visok izkoristek (nad 90-%). Na področju razvoja e-mobilnosti se izredno bogato Norveško (BDP nad 90.000 USD) pogosto postavlja kot merilo in mnoge države ji poskušajo slediti.
Pa ji lahko? Težko. Norveška s 5 milijoni prebivalcev ima izredne geografske danosti kot le redko katera druga država na svetu. V zadnjih desetletjih ji je z dobički od prodaje nafte (!) uspelo zgraditi številne velike HE s skupno inštalirano močjo 33,8 GW (!) z letnimi akumulacijami in te predstavljajo zanesljiv in stabilen vir električne energije. Ker se na Norveškem od nekdaj ogrevajo pretežno na elektriko, je njihovo NN omrežje in priključne moči odjemnih mest (3 x 32 A ali več) že v osnovi 4- do 8-krat močneje dimenzionirano kot pri nas, zato ne potrebujejo dodatnih investicij za nadgradnjo distribucijskega omrežja in odjemnih mest. V zadnjem času se pogosto omenja tudi Kitajsko, kot najbolj napredno na področju elektrifikacije prometa. V nekem slovenskem mediju se je pojavil tudi članek z naslovom »Ogljična zarota«, kar gotovo ne bo prispevalo k znižanju ogljičnega odtisa.
In kako kaže Sloveniji? Po mojem vedenju ne dobro. Danes je delež proizvedene električne energije iz OVE manj kot 30 % (od tega 97-% HE) ob dejstvu, da imamo vodne vire praktično že skoraj v celoti izkoriščene in smo že 17-% odvisni od uvoza el. energije. Za sončne elektrarne (inštalirana moč je 290 MW) smo vsi državljani plačali preko 1 Mrd. EUR, prispevek proizvedene el. energije pa je samo 1,4 %. Naše omrežje je projektirano za 1 kW/odjemalca, zato bodo potrebne velike investicije in čas za nadgradnjo omrežja. Za subvencioniranje 200.000 EV bo država potrebovala 1,5 Mrd. EUR, jih ima? Verjetno ne.
Kaj pa potencialni kupci EV? Slovenski BDP 21.000 USD ne omogoča, da bi množično kupovali draga evozila, kar kaže tudi letna prodaja novih vozil. Večina (80-%) novih vozil predstavlja spodnji in srednji razred z nakupno ceno do 20.000 EUR. Premožnejši pa se še vedno raje vozijo v prezmogljivih in potratnih premium limuzinah in težkih SUV-jih. Poleg tega se lahko opazi, da se po cestah v vseh razredih vozil vozi vedno več SUV-jev, v katere je vgrajeno bistveno več primarne energije in tudi poraba goriva je pri teh vozilih bistveno večja. Vsi bi imeli radi čisti zrak, hkrati pa vedno več potujemo, kupujemo vse večja vozila, itd.
Ljudje smo zanimiva bitja, eno mislimo, drugo govorimo in tretje delamo! Nobenega dvoma ni, pot v nizkoogljično družbo bo dolga, polna sprememb v načinu našega razmišljanja in ta vsekakor ne bo poceni.
Mladen Iglič, univ. dipl. inž. el.
