Opis in fotogalerija

Danes lahko rečemo, da je oblika TT-ja postala že klasična

Audijev recept za kar 13 zmag na 24-urnih dirkah v Le Mansu v zadnjih 15 letih je bil varčevanje z gorivom. To jim je uspelo s pristopom, ki je na prvi pogled povsem skregan z dirkanjem. V avtomobil so namreč vgradili turbodizelski motor in z nekoliko počasnejšim tempom, a manj postanki za gorivo konkurenco popolnoma uničili. Pa lahko ta pristop deluje tudi pri cestnem športniku, kot je TT?

Na prvem testu tretje generacije te športne uspešnice smo preizkusili izvedbo brez štirikolesnega pogona in s turbodizlom v nosu. Nič kaj navdušujoče, a če lahko TDI zmaga na dirkališču, bi mu morda vseeno lahko uspelo prepričati tudi nas. Z videzom nas je. Čeprav je na daleč močno podoben prejšnjemu, zna odlično privabiti pozornost. Klasične in kar nekoliko zadržane linije še najbolj popestri nepogrešljiv dvižni usmerjevalnik zraka na zadku. Pravi nastopači ga imajo, seveda, ves čas v najvišji poziciji.

Pri zunanjosti bi si v imenu razburljivosti morda želeli kakšen zavihek več, v kabini pa tega nismo pogrešali. Čiste linije armature, kjer se, razen okroglih zračnikov, ne dogaja veliko drugega, so lep dokaz, da je v TT-ju vse podrejeno vozniku in njegovi izkušnji. Glavno zabavno-informacijsko živčevje je namreč naravnost pred njim, natančneje tam, kjer so sicer nameščeni merilniki. Gre za velik barvni zaslon, ki je prevzel vse zadolžitve klasičnih analognih merilnikov in osrednjega zaslona z navigacijo. Sistem je na videz prava atrakcija, prav tako dobro tudi deluje. Težavo pa ima sovoznik, ki z njim ne more upravljati, saj je vse prepuščeno vozniku.

Oznako ultra so si izposodili od dizelskega dirkalnika R18 ultra, ki je leta 2011 in 2012 v Ingolstadt odnesel naslov najboljšega na dirki v Le Mansu.

Kar se prostora tiče, je TT čistokrvni športni kupe, na zadnji klopi, ki je namenjena dvema osebama, je v resnici prostora le za zelo majhne otroke. Sedeža sta bolj kot ne zasilna, prostora za glave zaradi nizkih prtljažnih vrat ni, pri kolenih pa je tako, da je noge bolje imeti kar za vratom.

Zdaj pa k osrednjemu vprašanju, katerega srž je turbodizelski motor. Z njim, seveda, ni nič narobe, a v športnem avtomobilu ni ravno doma. Dvolitrski stroj ima moč 135 kW (184 KM) in ga do 100 km/h požene v vsega 7,1 sekunde, največja hitrost pa znaša 241 km/h. Pri zmogljivostih se torej nima česa sramovati, česar pa ne moremo trditi za zvok motorja. Dizelski ropot je manj dobrodošel le še v kakšnem kabrioletu! Po drugi strani pa se hrupen TDI izplača ob vsakem obisku bencinske črpalke. Tam smo med testiranjem v avtomobil nalili le 6,7 litra za vsakih 100 kilometrov vožnje. Pri tako počasni vožnji, da vas vsi vidijo, brez težav dosežete tudi povprečje petih litrov.

Najbolje pri vsem skupaj je, da motor pri fantastičnih voznih lastnostih ne igra skoraj nobene vloge. Izredno neposreden in odziven volan, ki je spodaj športno odrezan, fantastično uglašeno podvozje in majhna masa so recept za nadpovprečne vozne lastnosti. Quattra v resnici sploh ne potrebujemo, saj se ceste drži 'kot pes ježa', branili pa se ga tudi ne bi. Zlasti če bi spredaj rohnela kakšna različica dvolitrskega turbobencinarja. A potem to ne bi bil cestni športnik, ki ima za botre mnogokratne zmagovalce najzahtevnejše vzdržljivostne dirke na svetu. Ti se za zmage v veliki meri lahko zahvalijo ravno pogonu s kraticami TDI.

Pri Audiju pravijo, da vozniki TT-jev iz rok neradi izpustijo volan, zato so vse pomembne funkcije, vključno z merilniki, prenesli na velik barvni zaslon za volanom

Tudi fanatično natančnim Nemcem se kdaj zalomi; prestavna ročica je po vsega 17 tisoč prevoženih kilometrih škripala kot zavora starega ponyja

Za dizelski hrup se motor odkupi z radodarnim navorom in izjemno varčnostjo