Opel Monza (A1)
Opel Senator (A2)
V juliju leta 1977 se je pri nemški znamki Opel uradno zaključila era izdelave prestižnih 'KAD' (kapitän, admiral in diplomat) serijskih modelov, ki so do takrat prepričali točno 61.569 kupcev, ker so imeli v Rüsselsheimu že pripravljenega naslednika v obliki nekoliko bolj kompaktnega opla, ki je kasneje na domačem tržišču dosegel neverjetni uspeh, ker mu je pripadla tretjina tržnega kolača v tedanjem nemškem 'Oberklasse' segmentu.
Priprave na razvoj modela senator, ki je dobil tudi bolj športno sorodstvo v obliki 3-vratnega in 4-sedežnega GT kombikupeja ('Hatchback-Coupé') z modelno oznako monza coupé, so se pričele že leta 1975, ko so v Rüsselsheimu ustavili razvoj naslednika legendarnega premium modela diplomat V8 in se raje posvetili razvoju bolj kompaktnega naslednika, ki so ga zasnovali na ameriški tehnološki platformi ('V' platforma koncerna GM). To osnovno tehnološko platformo, ki jo je uporabljal tudi tedanji Oplov 'Mittelklassemodell' model (opel rekord E (1977-1986)) ter tedanji 'premiumrekord' (commodore C), so Nemci nadgradili z vgradnjo vrstnih bencinskih šestvaljnikov ter vgradnjo še bolj prestižne komfortne opreme in vse skupaj zapakirali v zelo privlačen paket za kupce, ker ste za senatorja odšteli občutno manj (približno 10.000 nemških mark) kot za primerljivega BMW-ja. Nova 'Oberklasse' (višji, luksuzni razred) opla sta se publiki prvič predstavila v jeseni leta 1977, na tedanjem avtomobilskem salonu v Frankfurtu, kjer sta med obiskovalci povzročila občutno več zanimanja in navdušenja kot pri ostalih avtomobilskih znamkah, ki so takrat v Frankfurtu pokazale najmanj ducat konkurentov obeh prestižnih oplov.
Podobno evforični so bili leta 1978, ko sta se oba nova Oplova avtomobila pojavila tudi v prodajnih salonih, tudi tedanji novinarji. O tem pričajo tudi nekateri tedanji naslovi („Zwei Stars in der Oberklasse“, „Super-Opel“ in „Die leisesten Drei-Liter-Wagen“) tekstov v nemških medijih. Zadnji naslov izvira iz ugotovitve o že legendarno mirnem in tihem teku vgrajenega Oplovega 3,0-litrskega atmosferskega vrstnega šestvaljnika s hidravličnim vpetjem nosilcev pogonskega motorja, poleg tega sta senator in monza prva serijska Opla s posamično obešenim parom zadnjih koles. Povsem sprejemljiva za tedanje čase je bila tudi povprečna poraba pogonskega goriva pri obeh prestižnih oplih, ki sta si ob premagovanju stotih kilometrov privoščila solidno povprečno porcijo (od 15 do 17 litrov) pogonskega goriva. „Erstaunlich sparsam“ ('neverjetno varčen') je bila besedna zveza, ki je v medijih najpogosteje opisovala ta dosežek obeh modelov, ki sta s tem dokazovala tudi pravo premium poslanstvo, raznih današnjih 'Economy Class' različic velikih avtomobilov z vgrajenimi 'traktorskimi motorji' (turbodiesel) in bencinskimi 3-valjniki pa takrat v Rüsselsheimu še niso poznali. Zaradi tega so imeli kupci obeh tedanjih prestižnih oplov zelo malo izbire glede možne motorizacije. Leta 1979 so kupcem osnovnih različic obeh modelov ponudili vgradnjo 2,8-litrskega vrstnega bencinskega šestvaljnika, ki kupcu lahko zagotovil 103 kW (140 KM) pogonske moči pri prav nič športnih 5200 vrtljajih v minuti ter 218 Nm motornega navora pri 3400 vrt./min. Tako motoriziran senator (A1, dolžina: 4811 mm, širina: 1728 mm, višina: 1415 mm, medosna razdalja: 2683 mm, masa avtomobila: 1370 kg) je lahko zaključil pospeševanje od 0-100 km/h v dvanajstih sekundah in na koncu drvel z največ 190 km/h (uradna povprečna poraba: 14,5 l/100 km).
Za takšnega senatorja je nemški kupec leta 1979 (modelno leto 1978/1979) odštel najmanj 23.380 nemških mark. Za podobno vsoto denarja (23.950 nemških mark) ste si takrat lahko omislili nov BMW 525 (110 kW/150 KM). Drugo možnost je predstavljala vgradnja 3,0-litrskega vrstnega šestvaljnika brez dodanega vbrizga goriva. Takšen senator nosi oznako 3.0 S (110 kW/150 KM pri 5200 vrt./min. ter 235 Nm motornega navora pri 3400 vrt./min.). Ta različica ima občutno boljše pospeševanje (0-100 km/h: 10 sekund) ter malenkostno višjo končno hitrost (193 km/h), malenkostno višja je tudi povprečna poraba, ki znaša 16 litrov na 100 prevoženih kilometrov. V tem primeru je kupec za takšnega senatorja odštel osnovnih 24.185 nemških mark. Za kupce s še več denarja so imeli Nemci pripravljenega senatorja 3.0 E (132 kW/180 KM pri 5800 vrtljajih v minuti ter 248 Nm pri 4500 vrtljajih v minuti). V tem primeru je bilo pospeševanje od 0-100 km/h zaključeno v 9,5 sekunde, občutno višja pa je končna hitrost, ki znaša 210 km/h, in to navzlic povsem enaki povprečni porabi goriva kot jo ponuja šibkejši in manj zmogljivi senator S. Za takšnega senatorja je nemški kupec leta 1978 odštel najmanj 27.410 nemških mark. Za podobno vsoto ste takrat dobili primerljivo motoriziran BMW 528i (130 kW/177 KM). Seznam vgrajenih dobrin v prestižnega senatorja je lahko ob želji kupca povzročil, da je prodajna cena zrastla na 37.250 nemških mark in presegla prodajno ceno BMW-ja 730i (34.850 nemških mark) in skoraj dosegla ceno tedaj najdražje bavarske limuzine (BMW 733i - 39.950 nemških mark, 145 kW/197 KM). V tem primeru je imel senator 3.0 dodano prestižno oznako CD.
S takšno cenovno politiko so si v Rüsselsheimu leta 1979 odrezali kar tretjino nemškega tržnega kolača v kategoriji prestižnih avtomobilov, prodajnim številkam velikega opla so lahko parirali samo v Stuttgartu z modelom iz serije S, medtem ko so imeli pri znamki BMW takrat rahlo nelagodne občutke, znamka Audi pa takrat sploh še ni sodila v krog konkurentov. Oba nova velika opla pa nista bila popularna samo v domovini, ker imata za seboj tudi uspešno mednarodno kariero. Že v novembru leta 1978 so ta dva avtomobila spoznali tudi britanski kupci, vendar sta nosila drugačne oznake (vauxhall royale & royale coupé), sestavne dele so Nemci pošiljali tudi v Južno Afriko, kjer so v senatorje vstavljali 4,1-litrske vrstne šestvaljnike iz Brazilije, posledično je ta avtomobil tam znan kot chevrolet senator. V Avstraliji so kupcem takrat ponujali samo sestrski model commodore (Holden). Leta 1978 se je pojavil tudi južnokorejski senator (daewoo royale saloon), obstaja pa tudi nekaj 4x4 senatorjev izdelanih pri britanski znamki Ferguson. Model senator je služil tudi kot osnova za luksuzne športne avtomobile, ki jih je ustvaril Erich Bitter. Leto 1979 so si v Rüsselsheimu zapomnili tudi po novem proizvodnem rekordu, ker so v enem letu kupcem dostavili točno 968.466 novih oplov, vendar ta sreča ni trajala dolgo. Že leta 1980 so se prodajne številke pri večini evropskih avtomobilskih znamk občutno znižale, predvsem na račun tedanje druge energetske krize, ki je ponovno oklestila listo kupcev prestižnih avtomobilov, v številnih avtomobilskih tovarnah so takrat uvajali polovično delo in dajali zaposlenim slabše plače, vse to pa se je na koncu odražalo pri kvaliteti izdelanih avtomobilov.
Ta težava, ki je najbolj znana v povezavi z delavskimi nemiri v britanski avtomobilski industriji in katastrofalnim padcem kakovosti tam izdelanih avtomobilov, je v zgodnjih osemdesetih letih pestila tudi znamko Opel. K boljši prodaji niso pripomogle niti posebne serije, nižje prodajne cene in celo uvedba podhranjenih različic za določena tržišča. Tako smo Jugoslovani in Grki v tistih časih dobili 'nizkocenovni' BMW 315, Italijanom, ki so imeli takrat še zelo strogo davčno politiko (100 odstotni DDV ob nakupu vozila z več kot 2000 kubičnimi centimetri delovne prostornine …) so ponudili senatorja 2.0, lahko pa so si omislili tudi 'low-budget' 2+2 ferrari dino 208 (308 za izvoz) GT 4, ker ga premika vgrajeni atmosferski 2,0-litrski V8 motor. Na ta način so Italijani poskrbeli za izginotje 'namišljenih bogatašev' iz javnega življenja. Leta 1982 so Nemci izvedli obširno pomladitev modela senator, ki mu je prinesla malenkostno spremenjeno podobo ter tehnično posodobitev. V to A2 različico so Nemci vgrajevali občutno manjše bencinske motorje (od 2,0 (kasneje 2,2) do 2,5 litra), poleg tega se je pojavila še 2,3-litrska turbodizelska različica, vendar posodobljeni senator ni več pritegnil toliko pozornosti kot original. Za to je več razlogov. Kot glavnega lahko omenim večjo konkurenco, ker se je do takrat v nemško igro velikih vključila tudi znamka Audi ter številni tuji konkurenti, legendarni slogan „Opel, der Zuverlässige“ pa je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja žal potemnel in izgubil kredibilnost. Takšno vzdušje je spremljalo tudi novo generacijo modela senator (B), posledično se je proizvodnja druge generacije zaključila že po šestih letih (1987-1993) in samo 69.943 izdelanih primerkih. Uspeh prve generacije (1978-1986), ko so kupcem dostavili 134.735 novih senatorjev (A1 & A2) ter 46.008 novih monz, v Rüsselsheimu niso mogli nikoli več ponoviti, morda bo nova insignia v tem pogledu uspešnejša.
Ob tem jubileju velja nekaj besed nameniti tudi zadnjemu pravemu GT predstavniku (solidno motoriziran in udoben avtomobil s samo enim parom bočnih vrat) znamke Opel, kombikupeju z oznako monza, ki so ga premikali enki pogonski sklopi kot v modelu senator. Vsi serijsko vgrajeni bencinski šestvaljniki so bili spojeni z ročnimi 4-stopenjskimi menjalniki, ob doplačilu ste prejeli samodejni menjalnik. Oplov prestižni kupe se je lahko pohvalil s samostojno podobo in kot se za pravi kupe tudi spodobi, malenkostno krajšo medosno razdaljo. V tem primeru govorimo o skoraj neznatnih dveh centimetrih, vendar so s tem ohranili 4-sedežno kabinsko GT vzdušje, čeprav je med pravimi kupeji bolj običajno, da imajo tudi po 20 centimetrov krajšo medosno razdaljo, vendar so potniki v tem primeru po navadi obsojeni na 2+2 (dva poštena in dva majhna sedeža) sožitje. Zato je monza nekoliko krajša (skupna dolžina: 4692 mm), vendar po kupejevsko športno širša (skupna širina: 1734 mm) in tudi nižja (skupna višina: 1380 mm). Zanimiv je še en podatek, ki pravi, da je ta kombikupe v vseh različicah vedno za 5 kilogramov težji od limuzine, čeprav ostaja ob primerjavi hitrejši (monza 3.0 E, 0-100 km/h: 8,5 sekunde, končna hitrost: 215 km/h), povsem enaka pa je povprečna poraba goriva. V povprečju ste za kombikupe odšteli približno 2.000 nemških mark več kot za 4-vratno limuzino. Očitno je bila ta ideja všeč številnim kupcem, ker je bila tudi monza nekaj časa vodilni kupe po prodaji v svojem segmentu, žal je to tudi avtomobil, ki do današnjih dni še ni dobil pravega naslednika …
Opel Monza (A2)
Opel Senator (B)
