Zdi se samoumevno, pa ni. Ko padejo prve dežne kaplje, je treba le premakniti ročko ali pa še to ne – in brisalci tiho in nevsiljivo opravijo svoje delo, pogled skozi vetrobransko steklo pa je spet jasen. Ampak kar se danes zdi tako preprosto in samoumevno kot na primer kontaktni ključ ali varnostni pas na sedežu, je del zanimive avtomobilske evolucije, ki je moral skozi zgodovino, dolgo več kot 110 let.

Avtomobilski brisalec morda ni tehnološko najbolj zahtevna in zapletena stvar na avtomobilu, toda kako težko bi bilo brez njega, si poskusite predstavljati v poletnem nalivu ali januarskem sneženju. Če odpove sklop, ki velja le nekaj deset evrov, vas bo to do konca naliva lahko stalo tudi nekaj deset tisoč evrov vreden avto!

Za izumom stoji – ženska
Seveda v prvih letih avtomobila, ko so kraljevale odprte karoserije, brisalec niti ni bil potreben, kajti ob nalivu so imeli potniki pomembnejše težave kot pogled naprej. Toda s prvim pojavom zaprtih karoserij in vetrobranskega stekla so začeli vozniki razmišljati, kako peljati v nalivu, ko voda zastira pogled skozi steklo. Prvi izumi so govorili o kemičnih in naravnih premazih, zaradi katerih naj bi voda prej odtekla, toda ob prelomu 20. stoletja učinka ni bilo. Potem pa se je Mary Anderson leta 1903 spomnila ročke s pasom gume na eni strani, ki jo je namestila na vrh okvirja vetrobranskega stekla. Drugi del ročke je štrlel v kabino, voznik pa je ta prabrisalec gnal s premikanjem roke.

Obotavljajoči začetki
Industrija je bila v tistih letih zelo skeptična do teh »otiralcev« in patent premetene Američanke je za nekaj let obstal v predalu. Toda s podobnimi izumi na drugi strani Atlantika in s skokovitim porastom zaprtih karoserij so brisalci le začeli dobivati domovinsko pravico v avtomobilih in sredi dvajsetih let prejšnjega stoletja je bila večina novih avtomobilov z njimi opremljena serijsko. Potem se je začelo: že leta 1923 je Bosch predstavil električno gnani brisalec, ki je bil v tistih letih rezerviran za luksuzne modele, sredi petdesetih let so bili na trgu modeli z intervalnim brisanjem, že leta 1970 pa je trg presenetil samodejni brisalec, ki je intervale določal glede na trenje med metlico in steklom (več vode, manj trenja). Hitro zatem so se pojavili tudi brisalci za žaromete in potem še brisalci zadnjega stekla.

Brisalec dobi pomoč
Že v tridesetih letih prejšnjega stoletja so brisalci začeli dobivati pomoč v obliki naprave za močenje vetrobranskega stekla, da so lažje opravili svoje delo ter so tako postali uporabni tudi v vlažnem in celo suhem vremenu. Avto je dobil posodico, (v glavnem) električno črpalko in šobe za razpršitev tekočine (sčasoma so razvili tudi tekočine na osnovi alkohola in čistil), ki so običajno postavljene na prednjem pokrovu, lahko pa tudi neposredno na metlici. Dandanes so šobe lahko celo ogrevane, da olajšajo delo brisalcev pozimi. Da bi bilo brisanje še lažje, so avtomobilom vgradili tudi ogrevano vetrobransko steklo, kar preprečuje fizične poškodbe gumijastega dela metlice ob morebitnem primrznjenju, pojavljajo pa se tudi že ogrevane metlice.

Popolna samodejnost
Danes vozniku ob začetku naliva ni treba niti premakniti roke ob volanu. Če je avtomobil opremljen s tipalom za dež (na osnovi prepustnosti vetrobranskega stekla za svetlobo), bo namreč računalnik glede na podatke tipala sam vključil brisalce, določil njihovo hitrost ali intervale in jih potem tudi sam izključil. Prvi tovrstni poskusi so se začeli že v petdesetih letih v ZDA, čeprav je bil njihov glavni namen zapiranje strehe kabrioletov ob dežju. Prvi uporabni, serijski modeli pa so se potem pojavili konec devetdesetih let. V koncernu Volkswagen ponujajo tipalo za dež praktično v vseh modelih (pri VW od Pola, pri znamki Škoda od Octavie naprej, Audi že za A1, SEAT od Leona naprej …), in to za zelo zmerno doplačilo ali celo kot del serijske opreme.

Osnovna ideja ostaja
Četudi je v stoletju razvoja prišlo do številnih nadgradenj proženja, vodenja, vpetja in zunanje podobe, osnovni del brisalca še vedno predstavlja metlica s prožnim kovinskim delom, na katerega je po vsej dolžini vpeta gumijasta otiralka. Metlica je v sredi vpeta v roko, ta pa v svojem dnu na vrtljivo osnovo. Običajno sta para rok sinhrono povezana z elektromotorjem. Še največ sprememb v zadnjih letih doživlja prav metlica. Proizvajalci namreč zaradi zaobljenosti vetrobranskega stekla prehajajo od klasične kovinske zasnove s šestimi ali osmimi točkami vpetja metlice na roko do enovite prožne jeklene konstrukcije, ki se lažje prilagaja in omogoča učinkovitejše brisanje zaradi boljšega prileganja, ki ga nadgrajuje še aerodinamičen dodatek.