Leta 1974 se je na cestah pojavil legendarni dizelsko gnani model znamke Mercedes-Benz, ki je takrat predstavljal najhitrejši osebni serijski avtomobil te vrste. Poleg tega je to prvi osebni serijski avtomobil, ki ga je premikal vgrajeni 5-valjni pogonski motor. Tako smo prvič v zgodovini avtomobilizma dobili dizelsko gnani avtomobil, ki v javnem prometu ni simboliziral 'počasne ovire', ker tedanji kupci niso cenili dizelskih motorjev zaradi njihove, danes zelo pogosto opevane 'športnosti', temveč zaradi velikega ekonomskega potenciala pri varčevanju s pogonskim gorivom…
To so bili tudi časi, ko je bila znamka Mercedes-Benz zelo resna znamka in po ugledu uvrščena nad večino tedanjih nemških znamk, ker so Nemci izdelovali samo prave premium modele, ki si jih večina Nemcev in Nemk sploh ni mogla privoščiti, ker je najmanjši tedanji stuttgartski model (serija W 114/115) prihajal iz višjega srednjega razreda, ponudbe za 'ljudstvo' v stilu današnjih manjših modelov pa enostavno niso imeli. To so bili tudi časi, ko so imeli v marketinških oddelkih več spoštovanja do kupcev, ker jim ni nikoli padlo na misel, da bi štirivratne limuzine oglaševali kot kupeje in da bi pretežno terensko-vojaško-gospodarsko orientirana 2,5-tonska vozila označevali kot 'športna'. Poleg tega je kupec ob pogledu na modelno oznako točno vedel, kakšen pogonski sklop ima vgrajen avtomobil, medtem ko danes na tem področju v Stuttgartu (in tudi v Münchnu…) vladata popolna anarhija in kaos…
Ko so kupci prvič spoznali ta dizelsko gnani model (dolžina: 4685 mm, širina: 1770 mm, višina: 1440 mm, medosna razdalja: 2750 mm, masa avtomobila: 1370 (220 D) kg) znamke Mercedes-Benz, ki nosi modelno oznako 240 D 3.0 (1974-1976, v dveh letih proizvodnje so izdelali točno 53.690 primerkov), jih je vgrajeni 3,0-litrski vrstni 5-valjni atmosferski dizelski motor (OM 617) presenetil z voznimi zmogljivostmi, ker mu je 80 KM pri 2400 vrtljajih v minuti popolnoma zadostovalo za tekoče premikanje z ostalim prometom na tedanjih nemških cestah, česar za njegove predhodnike z oznakami 200 D (55 KM), 220 D (60 KM) in 240 D (65 KM) ne bi mogli trditi, čeprav jih premikajo podobno koncipirani 4-valjni motorji iz serij OM 615 in OM 616, ki so jih kupci pred tem poznali samo v gospodarskih vozilih te znamke. Te dizelske štirivaljnike smo zelo dobro poznali tudi Jugoslovani in Španci. Pri nas je bil motor OM 616 znan zaradi vgradnje v IMV-jev 3-osni kombi z oznako 2200, Španci so ga poznali zaradi najbolj prestižnega tedanjega seata z oznako 132 Diesel (licenčni fiat 132 s 60 KM)…
Tako je 240 D 3.0 s svojimi pospeški (0-100 km/h: 19,9 sekunde) takrat popolnoma presenetil novinarje, ki so cenili tudi največjo doseženo hitrost (148 km/h), čeprav so bili istočasno navdušeni nad tedaj skromno povprečno porabo v območju 10,8 litra na sto prevoženih kilometrov. V tistih časih so bili kupci navdušeni tudi nad mirnostjo teka, zato lahko ta avtomobil označimo kot referenco na področju dizelsko gnanih osebnih avtomobilov, ker je ravno ta mercedes eden izmed prvih svoje vrste, ki je poskrbel za priljubljenost takšnih vozil, sploh pri taksistih. Ob tem pa velja omeniti še posebni mercedes, ki se je pojavil nekoliko kasneje, ker gre za avtomobil, ki je tlakoval pot vsem današnjim prestižnim avtomobilom, ki jih premikajo vgrajeni dizelski motorji.
Govorimo o različici iz modelne serije W116, predstavniku razreda S, ki ga je krasila oznaka 300 SD. Ta prestižni avtomobil iz višjega razreda so Nemci v drugi polovici sedemdesetih let prejšnjega stoletja ponudili samo kupcem v Severni Ameriki. To je prvi predstavnik aristokratskih modelov te znamke, ki je opremljen s turbodizelsko različico motorja iz različice 240 D 3.0. Zato je namesto atmosferskih 80 KM lahko mobiliziral 115 'turbo' KM. Vendar ni pritegnil veliko kupcev, ker so Nemci v treh letih (1977-1980) proizvodnje našli samo 28.634 kupcev. Razlog za njegov neuspeh se skriva v neprepričljivih voznih zmogljivostih (0-100 km/h: 17 sekund, največja hitrost: 165 km/h), ki za to velikost vozila niso nudile potrditve prestiža, ki ga obljublja njegov videz in ime, poleg tega Američani že takrat niso marali osebnih avtomobilov, ki jih premikajo motorji iz tovornjakov in kmetijske mehanizacije, čeprav je bil 'veliki Nemec' ob primerjavi z 'žejo' tedanjih podobnih ameriških izdelkov pravi 'šparovček' s povprečno porabo v območju 12 litrov na 100 prevoženih kilometrov…
Mercedes-Benz 300 SD
