V avgustu leta 1967 se je novinarjem v bližini francoskega mesteca Asnières-sur-Seine prvič predstavil povsem novi serijski model znamke Citroën, ki naj bi v prodajnih salonih nasledil legendarnega 'spačka' (citroën 2 CV 4 / 2 CV 6), vendar se vse ni odvijalo po načrtih, ker je 'spaček' na koncu preživel oba spiritualna naslednika (modela dyane in dyane méhari) …
Zametki modela dyane segajo v leto 1965, v čas, ko je znamka Citroën izvedla dokončno pripojitev znamke Panhard, ki je ugasnila leta 1967. V tistih časih so se vodilni pri znamki Citroën ukvarjali tudi z idejo o moderniziranem 'spačku', ki bi z izvedenimi modifikacijami lažje konkuriral uspešni tedanji domači konkurenci v obliki renaulta R4 ('katrca'), istočasno bi novi serijski model zapolnil vrzel med 'spačkom' in večjim amijem. Izvedbo modernizacije modela 2 CV 4 / 2 CV 6 so zaupali novincem iz bivšega Panhardovega konstrukcijskega oddelka, in to že leta 1964, ker so se vodilni ob dokončnem prevzemu znamke Panhard leta 1965 odločili, da te napredne tradicionalne francoske avtomobilske znamke ne bodo prav dolgo ohranili pri življenju.
Tako sta se bivša Panhardova inženirja (Louis Bionier in njegov asistent Rene-Ducassou Pehau) že leta 1964 lahko posvetila razvoju in oblikovanju moderniziranega 'spačka', ki na sprednjem delu karoserije posledično ne more skrivati sorodstvenih oblikovnih vezi z zadnjim serijskim panhardom dyna (1955-1959), čeprav je za dokončno serijsko podobo modela dyane poskrbel legendarni Citroënov hišni oblikovalec Robert Opron. Tako se je leta 1967 rodila povsem nova, kombilimuzinska različica modela 2 CV 4 / 2 CV 6, ker ima bolj elegantna dyane 5 karoserijskih vrat, medtem ko mora legendarni 'spaček' shajati s štirimi vrati. V tedanjih francoskih medijih so novinarji 'spačkovo' evolucijo v model dyane oglaševali kot 'nouvelle cuisine', prvo 'okušanje' nove Citroënove 'hišne kuharske specialitete' se je za kupce odvilo šele proti koncu septembra leta 1967, po svetovni premieri na tedanjem frankfurtskem avtomobilskem salonu.
Čeprav so Francozi z modelom dyane 4 / dyane 6 (dolžina: 3900 mm, širina: 1500 mm, višina: 1540 mm, medosna razdalja: 2400 mm, masa avtomobila: od 590 do 600 kg) želeli ponovno doseči proizvodne številke, ki jih ostareli 'spaček' takrat ni mogel več dosegati, se je zgodilo ravno obratno, ker je prihod modela dyane med kupci povzročil ponovni interes za 'spačka'. O tem pričajo tudi nemške prodajne številke iz leta 1967, ko so kupcem dostavili točno 968 novih primerkov modela dyane ter 4.880 novih spačkov. Leto 1968 je zaznamoval prihod močnejše različice, ker se je na tržišču pojavila nova dyane 6 z vgrajenim pogonskim sklopom (tip M4) iz modela ami. Istočasno se je pojavil tudi legendarni dyane méhari, prvi Citroënov avtomobil za delo, šport in prosti čas (SUV), ki ga je razvil in oblikoval Jean-Louis Barrault na osnovi modela dyane.
V različici dyane 4 se je pod motornim pokrovom skrival vgrajeni 2-valjni bokserski bencinski motor z majhno delovno prostornino (435 kubičnih centimetrov), ki se je dokončno razživel šele pri športnih 6750 vrtljajih v minuti. Takrat je lahko mobiliziral 13 kW (18 KM, kasneje so povečali moč na 17 kW (23 KM)) pogonske moči za doseganje največje končne hitrosti 104 km/h. Pospeševanje od 0-100 km/h je za današnje čase nepojmljivo, ker si je vgrajeni pogonski sklop za to vzel 75 sekund. V tem primeru ima ljudski rek 'hiti počasi' povsem nov pomen. Leta 1968 predstavljena 'lusso' različica modela dyane je okrašena s številko 6, ki razkriva, da se v njej skriva 0,6-litrski bokserski 2-valjnik iz modela ami. V tem primeru je vgrajeni bencinski motor lahko mobiliziral 24 kW (32 KM) pri 5750 vrtljajih v minuti. Posledično je pospeševanje od 0-100 občutno krajše, ker znaša 'samo še' 41 sekund, višja pa je tudi končna hitrost, ki znaša 113,6 km/h. Kasnejše serijske različice so bile nekoliko bolj živahne (največja hitrost: 118 km/h, 0-100 km/h: 35 sekund), čeprav imajo povsem enako zalogo pogonske moči. Za to je zaslužna serijska vgradnja amijevih menjalnikov v model dyane, to se je zgodilo leta 1970.
S tem pogonskim sklopom (od 21 kW/28 KM do 25 kW/34 KM) so Francozi opremili tudi serijski dyane méhari (dolžina: 3520 mm, širina: 1530 mm, višina: 1590 mm, medosna razdalja: 2400 mm, masa avtomobila: od 590 do 600 kg), vendar je bila končna hitrost v tem primeru omejena na 100 km/h. Ker so bile lahke karoserije tega modela izdelane iz plastičnih mas (ABS), ki niso odporne na vročino in ogenj, tega Citroënovega modela ni bilo nikoli v nemški uradni ponudbi, za morebitni nakup se je moral nemški kupec lastnoročno odpraviti čez mejo do francoskih trgovcev in vozilo sam uvoziti v Nemčijo. Pomembno pa je tudi leto 1969, ker je model dyane ob takratni posodobitvi prejel dodaten par manjših bočnih karoserijskih stekel v predelu zadka, še pred tem (1968) so ta model začeli licenčno izdelovati tudi v Iranu, kjer je nosil modelno oznako jiane. Naslednja pomembna sprememba se je zgodila leta 1974, takrat je model dyane dobil novo, črno obarvano masko hladilnika ter notranje komolčne opornike na vratih za potnika, ki sedita spredaj. Leta 1975 so Francozi prenehali izdelovati šibkejšo različico, poleg tega so bili vsi primerki tega modela serijsko opremljeni s prednjimi varnostnimi pasovi, leta 1976 so posodobili tudi zavorni sistem, predelali volanski mehanizem in izboljšali vzmetenje.
Leta 1977 se v povezavi z modelom dyane zgodi surrealistična sprememba, ker novi kontrolni merilniki v potniški kabini obljubljajo potnikom možnost doseganja utopičnih 140 km/h. V tem obdobju (leta 1979) se pojavi tudi méhari 4x4, predvsem zaradi želja in potreb tedanje francoske armade. Precej bolj pomemben je prihod lahke gospodarske različice z dodatno oznako acadiane (22 kW/30 KM), ki se je prvič pojavila leta 1978. Kupcem so ponujali dve karoserijski različici (poltovornjak in furgon). Do konca leta 1987 so s to različico privabili približno četrt milijona kupcev. Do prelomnega momenta za model dyane je prišlo na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja, ker mu je pričelo primanjkovati sape. To razkrivajo tudi statistične številke, ki pričajo o kultni 'spačkovi' moči, ker je moral model dyane vedno živeti v senci bolj slavnega starejšega brata. Leta 1981 so nemškim kupcem dostavili samo še 59 primerkov modela dyane, ostalih 13.369 tedanjih nemških kupcev si je tisto leto raje omislilo novega 'spačka'. Posledično so Francozi leta 1983 dokončno zaustavili proizvodne trakove in se raje posvetili izdelavi 'spačkov'.
Proizvodne številke
- 1.444.583 vseh izdelanih primerkov modela dyane (1967-1984)
- 253.393 vseh izdelanih primerkov gospodarske različice acadiane (1978-1987)
- 144.953 vseh izdelanih primerkov modela dyane méhary (1968-1987, vključno s posebnimi serijami po letu 1983, ko so zaključili serijsko proizvodnjo)
