Citroen DS
Citroen GS
Mercedes-Benz iz serij W110/111
Mercedes-Benz iz serij W114/115
Mercedes-Benz razreda S (W140)
NSU 1200 C
FIAT 126p
FIAT 125p
Renault 4
Volkswagnov 'hrošč'
Volkswagen Golf II
Volkswagen Passat Variant II
Zastava 1300
Zastava 101 B
Zastava 750
Nekoč smo imeli na cestah po Jugoslaviji avtomobile, ki so se zaradi značilnega oblikovanja lahko pohvalili tudi z izrazitimi karakternimi lastnostmi, posledično so bili takšni avtomobili dostikrat nagrajeni z različnimi ljudskimi imeni, ki pa v vseh primerih ne odražajo samo simpatij, temveč tudi zaničevanje …
Avtomobilski vzdevki v večini primerov predstavljajo odraz individualnosti in karakterja. V dobrih starih časih se je s tema dvema substancama lahko pohvalilo veliko avtomobilov, za razliko od današnjih dni, ko prevladuje generično oblikovanje, kjer mora imeti vsak serijski model jasno izražen družinski obraz, s tem pa tudi pripadnost določeni avtomobilski znamki. Posledično so si obrazi sodobnih avtomobilskih modelov preveč podobni, ker so različni samo zaradi drugače izražene velikosti. Podobno pa v nekaterih primerih velja tudi za celotne oblike karoserij …
Vzdevke ali pa ljudska imena si je pridobilo tudi veliko avtomobilov na področju nekdanje Jugoslavije. Med najbolj prepoznavnimi je sigurno ljudsko ime 'Fićo' ('Fičko' v Sloveniji), ki ga je prejel licenčni fiat 600 (zastava 750 / 1962 -1985). Ime naj bi bilo prevzeto iz popularnega stripa 'Kurir Fićo', ki ga je 'Borba' (uradno glasilo Komunistične partije Jugoslavije) objavljala v času, ko se je na jugoslovanskem tržišču pojavila zastava 750. Podobno vsejugoslovansko ljudsko ime je prejelo še nekaj avtomobilov iz obdobja naše nekdanje skupne države, med njimi tudi najpopularnejši jugoslovanski avtomobil (izdelanih 1.273.532 primerkov) v obliki licenčnega in rahlo preoblikovanega fiata 128 (evropski avtomobil leta 1970), ki je pri nas znan kot zastava 101 (1971 - 1991, leta 1999 so jih v Kragujevcu naknadno izdelovali 6 mesecev). Ime 'stoenka' (Slovenija) je dobila zaradi številčne oznake 101, ki so jo morali v Kragujevcu ob izvozu vozil v Francijo in še na nekatera tržišča nadomestiti z oznako 1100, odnosno 1300 v primeru močnejših izpeljank zastave 101 (super (47 kW/64 KM) in special (54 kW/73 KM)), predvsem zaradi zahtev znamke Peugeot, ki je v postopek preimenovanja serijskega modela (model 901 so Nemci preimenovali v 911) pred tem že prisilila znamko Porsche. Na beograjskih ulicah je bila 'stoenka' znana tudi kot 'kec'. Ta vzdevek je bil v Jugoslaviji povezan tudi z Volkswagnovim golfom prve generacije.
Svoje ljudsko ime je prejel tudi nekdanji 'jugoslovanski mercedes' v obliki še enega licenčnega izdelka znamke FIAT. Govorimo pa seveda o legendarnem 'tristaču' (zastava 1300 (1961 – 1979), obstajala pa je tudi zastava 1500 z 1,5-litrskim pogonskim sklopom), ki so ga radi uporabljali predstavniki državnih organov in tudi direktorji majhnih jugoslovanskih podjetij, ki jim razpoložljiv tovarniški fond ni omogočal nakupa tujega izdelka. V Jugoslaviji ste za vsak uvožen avtomobil plačali 100-odstotno carino. V bistvu ste takrat kupili dva nova avtomobila (enega za vas in enega za državo), zato smo prebivalci Jugoslavije z lahkoto prepoznali ljudi z denarjem, današnjih namišljenih bogatašev, ki vozijo velike '4-kolesna krave' z vgrajenimi dizelskimi motorji (odraz finančnih težav in 'velikih oči' lastnika …) pa takrat seveda še nismo poznali. 'Tristotko' smo tudi izvažali, v nekem obdobju (1967-1974) so v Kolumbijo izvozili skoraj 7.000 primerkov zastave 1300. Za Jugoslavijo je bilo rekordno predvsem leto 1979, ker so Jugoslovanom v zadnjem letu proizvodnje dostavili rekordno število izdelanih novih primerkov (16.750 vozil) zastave 1300. Skupno so izdelali 201.160 primerkov 'jugoslovanskega mercedesa'. Svoje ljudsko ime je dobil tudi sorodnik zastave 1300 v obliki fiata 1300p (karoserija fiata 125, maska hladilnika od fiata 124 S, armaturna plošča zastave 1300 S in pogonski sklop zastave 1300 (44 kW/60 KM)), ki je pri nas dobil uradno oznako zastava 1300 PZ (Poljska Zastava). Poljaki so ta 'mednarodni derivat', ki je pri nas dobil vzdevek 'Pezejac', izdelovali od leta 1968 do konca leta 1973.
Ob tem seveda ne smemo pozabiti na manjšega sorodnika fiata 125p v obliki fiata 126p (1973 - 1995, izdelanih 3.318.674 primerkov), ki ima sicer mednarodno ljudsko ime 'Bambino' (dojenček, majhen otrok), v naših krajih je mali poljski fiat bolj znan po vzdevkih 'bolha', 'piči-poki' in 'peglica' (likalnik). Za nastanek dveh vzdevkov, ki jih je prevzela večina jugoslovanskih narodov, pa smo zaslužni predvsem Slovenci. V prvem primeru govorimo o legendarnem 'spačku' (citroën 2CV / 1949 - 1990, 3.872.583 izdelanih primerkov), ki smo ga od leta 1959 sestavljali tudi v Kopru (Tomos). Zadnji slovenski 'spački' so nastali leta 1976, ker so takrat Tomosov proizvodni program avtomobilov prenesli v ločeno podjetje (CIMOS). Pogodbo o tem so že 15. marca leta 1972 podpisali trije partnerji (znamka Citroën, Tomos in največji kooperant (podjetje ISKRA iz Nove Gorice). Podobno velja tudi za legendarno 'katrco' (renault 4 / 1961 - 1992), 8.135.424 izdelanih primerkov). Prve slovenske renaulte 4 smo dobili leta 1969 iz ljubljanskega Litostroja, tri leta kasneje se je proizvodnja popularne 'katrce' preselila v podjetje IMV (Industrija motornih vozil) iz Novega mesta, kjer so jo izdelovali do zaključka kariere, ker so z njo oskrbovali večino tedanjih zahodnoevropskih tržišč. Ime 'katrca' pa po vsej verjetnosti simbolizira slovensko izpeljanko francoskega vzdevka 'Quatrelle', ki ga je renault 4 dobil zaradi številčne modelne oznake 'quatre' (4). Domačih ljudskih imen sta bila pri nas deležna še dva nekdanja izdelka znake Citroën (model ID/DS (1955 - 1976) ter GS/GSA (1970 - 1987)). Prvi je prejel ime 'žaba', čeprav so mu Francozi in ostali raje rekli 'boginja' (model DS Francozi nagovorijo kot »Déesse« (boginja)), na širšem področju Jugoslavije pa je prestižni citroën dobil ime 'ajkula' (morski pes), vendar je to ljudsko ime povezano predvsem s kasnejšim modelom DS, zaradi njegove specifične oblike prednjih žarometov. Slovenci smo poznali tudi 'malo žabo' v obliki citroëna GS/GSA.
Jugoslovanska ljudska imena so prejeli tudi nekateri izdelki znamke Mercedes-Benz. Limuzine iz serij W110/111 (1959-1968) imajo nemško ljudsko ime „Heckflosse“ (repna plavut), pri nas je zaradi značilnega zaključka zadka dobil vzdevek 'repaš'. Jugoslovansko ljudsko ime 'minika' je dobil tudi naslednik legendarnega 'repaša' (modeli iz serij W114/115 / 1967 - 1976), ki mu Nemci pravijo „Strich-Achter“ (interna projektna oznaka), manj naklonjeni Nemci so mu rekli „Schweine-Daimler“ ('svinjski daimler') ali pa „Heizölferrari“ ('ferrari na kurilno olje'), predvsem zaradi legendarne pretežno taksi različice 200 D. Jugoslovansko ime 'minika' pa predstavlja predvsem posledico zgodovinskega dejstva, ki pravi, da je bil v tistih časih to najmanjši serijski mercedes. Svoje ljudsko ime si je v Jugoslaviji prislužil tudi že groteskno odmerjen predstavnik razreda S (W140 / 1991-1998), ki je dobil vzdevek 'Genšer'. Za to je zaslužen njegov slavni uporabnik, nekdanji zahodnonemški zunanji minister Hans-Dietrich Genscher, ki je imel zelo pomembno vlogo pri osamosvajanju Slovenije in Hrvaške in pri nemškem priznanju njune neodvisnosti. Domače ljudsko nemško ime za to ogromno limuzino je "Eisenschwein" ('železna svinja'), predvsem zaradi ogromnih dimenzij njene karoserije in posledično prevelike mase. Zanimiva jugoslovanska ljudska imena pa je dobilo tudi nekaj avtomobilov iz koncerna Volkswagen.
Najbolj znan je seveda legendarni volkswagen z ljudskim imenom 'hrošč' (buba), ki je v Sarajevu nastajal od leta 1972 pa vse do konca leta 1976, ker so Bosanci leta 1976 pričeli sestavljati prve primerke prve generacije modela golf. Pred tem so sestavili približno 15.000 primerkov modelov znamke NSU, govorimo pa predvsem o modelu tip 110/1200 C (1965 - 1970), ki je pri nas znan kot 'princ', čeprav je bil to pred prihodom modela Ro80 največji serijski NSU, uradno modelno oznako 'prinz' pa so v resnici nosili samo najmanjši serijski NSU-ji (sport prinz, prinz 2/3/4 in model 1000 / 1958 - 1973). Posebne obravnave sta bila deležna še dva volkswagna (druga generacija modela golf (1983-1992) in druga generacija modela passat (B2 / 1980-1988). Golf druge generacije je med Jugoslovani dobil ime 'guzonja', zanimivi pa so tudi vzdevki ('pijačar', 'kupusar' in 'lubeničar') za karavansko verzijo druge generacije modela passat, ki jih je avtomobil prejel v nekaterih jugoslovanskih republikah.
