Opel 110 PS Grand-Prix-Rennwagen
Čeprav ljubitelji avto-moto športa ob omembi nemške pokrajine Eifel najprej pomislijo na dirkališče Nürburgring in njegovo Severno zanko (Nordschleife), ki si je v očeh dirkačev že zdavnaj prislužila naziv „Grüne Hölle“ (zeleni pekel), je v tej pokrajini nekoč obstajala tudi dirkaška prireditev, ki ravno v teh dneh praznuje okroglo stoletnico.
Prva, približno 33 kilometrov dolga „Eifelrundfahrt“ (krožna vožnja po Eiflu) se je odvijala 15. julija leta 1922 (približno 5 let pred otvoritvijo dirkališča Nürburgring …) na območju nemškega mesta Nideggen (mesto v okrožju Düren v deželi Severno Porenje-Vestfalija). Takrat sta se na začetku te krožne dirke pojavila tudi dva legendarna avto-moto izdelka znamke iz Rüsselsheima. Žal dirkalnik ('8-PS-Rennwagen'), ki je leta 1922 dejansko sodeloval na tej dirki, ne obstaja več, zato bodo Nemci ta vikend, ko bo v Nemčiji potekalo praznovanje stote obletnice prve krožne vožnje po Eiflu, raje pokazali nič manj legendarnega tekmovalnega opla 110 PS 'Grand-Prix-Rennwagen', ki se je že takrat lahko pohvalil s 16-ventilsko tehnologijo pri vgrajenem bencinskem štirivaljniku s skoraj štirimi litri delovne prostornine. Vgrajeni pogonski motor je lahko mobiliziral 81 kW (110 KM) pogonske moči, zato je Oplov beli dirkalnik (obstaja pa tudi skoraj identični zeleni dirkalnik iz istega obdobja z imenom "Grünes Monster" (zelena pošast)), ki je bil prvotno zasnovan za nastop v Franciji („Grand Prix de France“), lahko dosegel največjo hitrost v območju 170 km/h.
Več sreče kot na začetku omenjeni dirkalnik iz leta 1922 ima Oplov dvokolesni dirkalnik z internim imenom 'Knickrahmen-Rennmaschine', ki ga je legendarni „Raketen-Fritz“ (Fritz von Opel, vnuk ustanovitelja znamke) zasnoval leta 1921, kot dvokolesno 'specialko' za dirkanje po tedanjih betonskih dirkalnih stezah. Fritz von Opel se je ob tem držal konstruktorskega načela, ki v avtomobilskem športu velja še danes (manj mase, več zmogljivosti …), zato tega 'bicikla z motorjem' ni opremil z vzmetenjem, prav tako ni vgradil menjalnika in sklopke v pogonski motor s približno 150. kubičnimi centimetri delovne prostornine. Ta 1-valjni vodno hlajeni 4-taktni bencinski motor je lahko vozniku ponudil skoraj 3 kilovate (4 KM) pogonske moči in ga ob povezavi s krajšo verigo pognal do največ 80 km/h. Daljša veriga, ki je povezana s parom pedal, je služila funkciji zaviranja. Ta, približno 50 kilogramov težki dvokolesni dirkalnik zaznamuje zelo karakteristično izdelan nosilni okvir s pregibom med rezervoarjem goriva in sedežem, ki mu je posledično prinesel tudi ime 'Knickrahmen-Rennmaschine'.
