Na začetku petdesetih let prejšnjega stoletja se je na avtomobilistični sceni pojavil prvi neleteči messerschmitt, ki je istočasno tudi prvi avtomobilski štirikolesnik te predvsem z letalstvom zelo povezane znamke, ki je po končani drugi svetovni vojni zaslovela predvsem po zaslugi zelo majhnih in ekonomičnih serijskih trikolesnikov.
Po končani drugi svetovni vojni so zmagovalci ohromili nemško letalsko industrijo, ker so številnim nemškim podjetjem, ki so se pred in med vojno aktivno ukvarjala s proizvodnjo letal, prepovedali razvoj in izdelavo letal, zato so se pri nekaterih nemških podjetjih (predvsem Messerschmitt in Heinkel) po končani vojni pričeli ukvarjati z razvojem civilnih cestnih vozil. Tako je profesor Willy Messerschmitt Leta 1950 navezal stik z nekim švicarskim podjetjem, ker so mu Švicarji ob pomoči italijanskega kapitala ponudili možnost razvoja 6-sedežne limuzine iz tedanjega evropskega srednjega razreda.
Profesor Messerschmitt in inženir Wolfgang Degel sta takrat sprejela izziv in v naslednjih nekaj letih ustvarila unikatni vozni prototip z oznako P 511 (dolžina: 447 cm, širina: 166 cm, višina: 148 cm, medosna razdalja: 255 cm), ki je bil takrat revolucionaren v več pogledih, čeprav ga je na koncu pokopala ravno ta lastnost, ker je bilo veliko uporabljenih konstruktorskih rešitev enostavno predragih za implementacijo v serijski proizvodnji. Na začetku je temu avtomobilu kazalo zelo dobro, predvsem zaradi tedaj napredne zasnove podvozja in samonosne 'fastback' karoserije na katero je bilo pričvrščeno tudi podvozje in v zadek vgrajen pogonski sklop, medtem ko sta prednji in zadnji del karoserije v celoti odstranljiva.
S to idejo glede olajšanja dostopa do pogonskega sklopa in enostavnejšega vzdrževanja vozila sta Nemca takrat požela veliko zanimanja, vendar se v velikoserijski proizvodnji ni nikoli uveljavila, so pa podoben koncept z veseljem pograbili kasnejši izdelovalci tekmovalnih (dirkalnih) prototipov. Kot pravo posebnost tega nenavadnega avtomobila pa omenjajo vgrajeni 5-valjni radialni (zvezdasti) bencinski motor v zadku. Ta zračno hlajeni 1,0-litrski atmosferski motor (33 kW/45 KM pri 5400 vrt./min, povprečna poraba (l/100km): 8 litrov) so Nemci predstavili šele leta 1954, ko se je lahko pohvalil tudi z vzdržljivostjo, vendar je bilo to že prepozno, ker so Švicarji konec leta 1953 prekinili dotok finančnih sredstev, potrebnih za dokončanje projekta P 511.
Kot posebnost velja omeniti tudi odsotnost pedala za sklopko v notranjosti potniške kabine, ker je Messerschmitt na vgrajeni radialni motor obesil 4-stopenjski hidravlični menjalnik z menjalno ročico ob volanskem obroču. Za profesorja Messerschmitta pa tak razplet dogodkov ni predstavljal ravno katastrofe, ker je v tistem času že navezal ponovne stike z nekdanjim sodelavcem (Fritz M. Fend), ki mu je predlagal začetek 3-kolesne poslovne avanture z imenom 'Kabinenroller', ki se je kasneje izkazala kot zelo uspešna, medtem ko je unikatni 4-kolesni P 511 poniknil v analih zgodovine.
