V današnjih medijih boste lahko velikokrat zasledili zavajajoče izjave nekaterih japonskih proizvajalcev avtomobilov, kjer trdijo, da naj bi ravno oni izumili kompaktne SUV in 'crossover' modele. Ob tem je smešno predvsem to, da se s tem istočasno hvalijo najmanj pri treh aktualnih japonskih proizvajalcih avtomobilov …
Leta 1995 se je na avtomobilistični sceni prvič pojavil rahlo nenavaden serijski izdelek (model X-90 / 1995 - 1997) znamke Suzuki, ki so ga novinarji takrat opisovali kot nekaj izredno inovativnega in do tedaj še nikoli videnega, ker pač niso poznali nekaterih skrivnosti iz bogatih sovjetskih arhivov avtomobilizma, ki še danes pričajo o neverjetni domišljiji sovjetskih konstruktorjev in inženirjev, ki je bila dostikrat spodbujena s strani uradne sovjetske politike. Nič drugače ni bilo tudi v primeru junaka naše zgodbe, ki se je na sovjetski avtomobilistični sceni pojavil že davnega leta 1955.
Govorimo pa o resnično kompaktnem (dolžina: 343 cm, medosna razdalja: 200 cm, masa avtomobila: 1070 kg) 2-sedežnem 4x4 avtomobilu z dvema rahlo spremenjenima karoserijama, ker so Rusi takrat najprej ustvarili majhen prototipni 2-vratni 'notchback' kupe, kasneje se je pojavila še gospodarsko orientirana prototipna različica modela M-73, ki zaradi odsotnosti klasičnega prtljažnika v zadku deluje kot majhen terensko orientiran poltovornjak. Za nastanek tega rahlo nenavadnega avtomobila je zaslužna predvsem tedanja ruska politika, ki je želela ustvariti reprezentativno osebno vozilo za tedanje voditelje sovjetskih kolhozov ter vse ostale manj pomembne civiliste, ki so pri svojem vsakdanjem življenju potrebovali terensko prehodna osebna vozila. Dobro terensko prehodnost so ruski konstruktorji (usmerjal jih je glavni konstruktor Georgij Moisejevič Wasserman) dosegli predvsem na račun zelo kratke medosne razdalje ter razumno odmerjene razdalje med karoserijskim dnom in vozno podlago, svoj delež pri dobri terenski prehodnosti pa so prispevala tudi 4-krat posamično obešena 16-palčna kolesa z nameščenimi terensko orientiranimi pnevmatikami.
M-73 se ni mogel pohvaliti z ravno športnimi zmogljivostmi (največja hitrost: 85 km/h), ker jih ob vožnji po terenu itak ni potreboval, razlog za njegov umirjen vedenjski vzorec pa lahko pripišemo tudi slabotnemu pogonskemu sklopu, ki ga je prispeval tedanji serijski 'moskvič' (1,2-litrski bencinski štirivaljnik s 26 kW (35 KM) pogonske moči), skromno je bila odmerjena tudi izbira prestavnih razmerij, ker so v ta sovjetski 'crossover' vgradili posebno razvit 2-stopenjski ročni menjalnik, ki se je izkazal predvsem ob vožnji izven utrjenih površin. Ostale pomembnejše mehanske komponente (podvozje) pa je prispeval tedanji serijski sovjetski 'jeep' (model GAZ-69 / 1949 - 1972). Model М-73 so razvijali vzporedno s 'crossover' 4x4 modelom M-72 (visoko nasajena 4-vratna 'fastback' limuzina s karoserijo modela GAZ-20 'pobeda' (1946 - 1958)), vendar mali prototipni GAZ-73 v tedanjem sovjetskem vodstvu ni našel veliko simpatizerjev, ker mu za razliko od modela M-72 (1955 - 1958) ni nikoli uspelo priti v serijsko proizvodnjo (namesto njega je nastalo nekaj kasnejših 4x4 'moskvičev' 410 s prevzeto zasnovo modela M-73). Posledično obstajata samo dva izdelana primerka tega majhnega sovjetskega avtomobila, ki je čez 40 let spodbudil nastanek kasnejše serijske japonske kopije …