V letu (1957), ko se je na tržišču pojavil legendarni fiat 500 'Nuova' (110), so vstop v svet avtomobilizma obeležili tudi v tedanjem koncernu Piaggio, ker so takrat predstavili svoj prvi serijski 4-kolesni izdelek v obliki modela vespa 400.
Leta 1952 so se pri znamki Piaggio, kjer so takrat večinoma proizvajali legendarne 2-kolesne vespe, lahko pohvalili z odličnimi prodajnimi rezultati, posledično so se že takrat lahko pričeli ukvarjati z razvojem njihovega prvega serijskega 4-kolesnika, ki so ga dokončali šele 5 let kasneje. Za obliko modela vespa 400, ki se je moral leta 1957 na domačem italijanskem tržišču pri privabljanju kupcev spopasti z nadvse uspešnim fiatom 500, je poskrbel Piaggiov hišni oblikovalec Corradino D’Ascanio, ki je takrat ustvaril lično oblikovan polkabriolet v stilu današnje 'kabrioletske' (v resnici gre tudi v tem primeru samo za polkabriolet, odnosno 'kabrio-limuzino' …) različice aktualnega fiata 500.
Tako smo leta 1957 dobili približno 283 centimetrov dolg avtomobilček z majhno širino (127 cm), ki je v današnjih časih dobro rejenih '4-kolesnih krav' s povprečnimi širinami v območju 185 cm nekaj povsem nepredstavljivega, podobno pa velja tudi za podatek o neto masi male vespe, ker se lahko pohvali samo s 360 kilogrami neto mase. Masi primerno pa je seveda izražena tudi delovna prostornina vgrajenega dvotaktnega 2-valjnega bencinskega motorčka, ki so ga Italijani razvili posebej za ta avtomobilček. Vgrajeni 0,4-litrski pogonski sklop, ki so ga Italijani na začetku spojili s 3-stopenjskim, kasneje pa tudi s 4-stopenjskim menjalnikom, je lahko mobiliziral od 14 (10 kW) do 18 (13 kW) konj (odvisno od letnice proizvodnje). Vgrajena 'konjenica' mu je lahko zagotovila končno hitrost v območju od 85 do 90 km/h.
Kot pravo tehnično posebnost tega avtomobilčka pa velja omeniti možnost doziranja pravilne pogonske mešanice v motor ob pomoči posebne merilne priprave na območju armaturne plošče, posledično vozniku ni bilo potrebno izstopati iz vozila, da bi v mali 23-litrski rezervoar goriva dotočil primerno zalogo motornega olja. Za današnje čase je ideja o takšnem majhnem 'družinskem vozilu' povsem nesprejemljiva, v poznih petdesetih letih prejšnjega stoletja so seveda razmišljali drugače, ker ste v takšno vespo lahko 'stlačili' dva odrasla in dva majhna potnika. Ker so se pri znamki Piaggio takrat zavedali nesporne dominance znamke FIAT na domačem tržišču, ki jim je posledično oteževala poslovanje v segmentu majhnih avtomobilov, male vespe 400 niso proizvajali v Italiji, temveč v Franciji, kjer je do zaključka 4-letne proizvodnje ostala tudi večina izdelanih primerkov (približno 32.000 primerkov) tega vozila.
Za to je poskrbel Piaggiov francoski partner v obliki podjetja A.C.M.A. (Ateliers de Construction de Motocycles et Automobiles), kjer je približno 3.000 zaposlenih vsak delovni dan naredilo približno 260 novih vesp, posledično so se Francozi zaradi velikega števila zaposlenih in razpoložljivih kapacitet v proizvodnji lažje lotili serijske izdelave 4-kolesne vespe kot pa v Italiji. Poleg tega takšna, v Franciji izdelana 4-kolesna vespa (Fourchambault, Nievre), takrat na francoskem tržišču ni imela prave domače konkurence, medtem ko ji je v Italiji, kjer je dominiral fiat 500, pripadel samo status nišnega produkta. V današnjih časih ima vespa 400 veliko 'sledilcev', ker jih privlači s simpatično obliko in prikupnostjo, ki vam jo lahko zagotovi samo majhen avtomobil (velike 4-kolesne SUV in pick-up 'galeje' imajo ravno nasprotni učinek na opazovalce …). Če k temu prištejete še ekskluzivnost tega avtomobilčka, ker za razliko od fiata 500 iz enakega obdobja ni parkiran na vsakem mestnem vogalu, potem vas ne sme začuditi informacija, da je takšna 4-kolesna vespa v zelo dobrem stanju lahko vredna tudi 40.000 evrov. Ni slabo za avtomobil brez premijskih pretenzij, ki si ga je nekoč lahko omislila predvsem 'raja' …
