Bivši voznik dirkalnih vozil Erich Bitter je zaslovel s proizvodnjo maloserijskih športnih vozil z mehanskimi komponentami nemškega Opla v zgodnjih sedemdesetih letih prejšnega stoletja. Takratni model CD (slika 01, 02) so izdelovali pri nemški karoserijski delavnici Baur, od leta 1973 na skrajšani šasiji Oplovega modela diplomat, pod motorni pokrov pa so namestili Chevroletov bencinski, 5,35-litrski V8 z 230 KM in 427 Nm navora pri 3000 vrtljajih v minuti, v povezavi s 3-stopenjskim samodejnim menjalnikom koncerna GM. Za zunanji izgled vozila sta poskrbela Bitter in italijanska oblikovna hiša Frua. Zadnji primerek tega modela, ki je dosegel hitrost 220 km/h, s serijsko številko 395, so izdelali leta 1979, ker so v istem letu pri Oplu prenehali z izdelavo svoje takratne admiralske ladje (diplomat). Od takrat do leta 2003 so predstavili še nekaj projektov, razen modela SC pa niso nikoli dočakali serijske proizvodnje zaradi nezanimanja potencialnih investitorjev. Leta 1996 so zaradi borznih špekulacij nekega nemškega goljufa doživeli bankrot. Od leta 1998 je Bitter dobavitelj koncerna VW, sodelovali so tudi pri razvoju novega passata. Pod motornim pokrovom dvosedežnega kupeja CD2 je nameščen corvettin 5,7-litrski V8 s 404 KM, zmogljivosti pa so podobne kot pri darovalcu platforme. Na prihajajočem ženevskem salonu bodo prikazali serijsko različico modela CD2, načrtovana letna proizvodnja v letu 2005 znaša 50 vozil, karoserijo bodo izdelali pri podjetju Salzgitter Automotive, končna montaža pa bo potekala pri Bitterju v mestu Braunschweig. Za prodajo približno 120.000 evrov vrednega vozila v Evropi bodo skrbeli izbrani trgovci, med njimi tudi podjetje Auto Koenig s podružnicami v Münchnu in Berlinu. tekst: Marko Miklavc foto: Bitter
