V zadnjem času lahko v številnih medijih opazite senzacionalistične naslove tipa »jutri bodo avtomobili vozili sami«, ki nastajajo samo v interesu marketinga proizvajalcev avtomobilov, ker resni novinarji vedo, da avtonomna vožnja avtomobila v teh časih sploh ni možna brez posebnih dovoljenj, ker je povsem ilegalna. Poleg tega se ob tem pojavljajo tudi razna etična vprašanja…
Ta »jutri«, ki ga nekateri novinarji pridno uporabljajo ob opisovanju dogajanja na sceni avtonomno delujočih avtomobilov, je v resnici tako oddaljen (od 15 do 20 let…) od današnjih dni, da se ob tem sprašujem, če ga bom sploh doživel, ker sem pred kratkim dopolnil že skoraj 50 pomladi. Realne ocene stanja kažejo, da bomo leta 2020 morda že imeli serijske avtomobile, ki bodo sposobni izvajanja avtonomne vožnje, vendar samo po avtocestah, ne pa v mestih in v naseljih. Tu je tudi veliko zakonskih ovir, ker je dunajski sporazum o cestnem prometu ('Wiener Übereinkommen über den Straßenverkehr') iz leta 1968 še vedno v veljavi po celem svetu. Ta sporazum ne predvideva, da lahko voznik med vožnjo avtomobila bere knjige, kuha kavo, si naseka drva za kurjavo v hiši, ali pa opravi hiter seks s sopotnikom med vožnjo avtomobila, ker mora imeti voznik med vožnjo celoten čas popolno kontrolo nad vozilom…
Ob vsem tem so se začela pojavljati tudi razna etična vprašanja, ker vemo, da se avtonomno delujoči avtomobili ob morebitni prometni nesreči s smrtnim izidom ne bodo obnašali kot osebe v afektu, temveč bodo ubijali ljudi povsem načrtovano, ker ima voznik pred samo nesrečo po navadi na voljo vsaj nekaj sekund, da se odloči za naslednji manever, medtem ko vgrajeni centralni računalnik v avtomobilu že ve, da se bo vozilo zaletelo, ker je v nekaj milisekundah obdelal že več tisoč možnih scenarijev. Ob tem se pojavlja nekaj zanimivih vprašanj. Se bo računalnik v primeru, ko bi vozilo pred seboj pomendralo več pešcev raje odločil za stik z bližnjim zidom, kjer bodo umrli vsi potniki v vozilu, ali bo raje obvaroval potnike v vozilu in ob tem posledično povozil več pešcev? Bo računalnik v tej množici pešcev, ki je v primeru nesreče predvidena 'za odpis', ker se je računalnik odločil za preživetje potnikov v vozilu, raje izbral starejše ljudi (“Vi ste se bar naživeli“, citat iz jugoslovanskega filma Ko to tamo peva …), ali bo za pomendranje raje izbral otroke, ker bo škoda na vozilu ob tem manjša? Se bo računalnik ob tragičnem soočenju z drugimi štirikolesnimi udeleženci na cesti raje odločil za trk z modno '2,5-tonsko SUV kravo', kjer bodo pomrli potniki 'v njegovem' vozilu, ali bo zavestno izbral šibkejšega kandidata (avtomobil z manjšo maso), ker jo bodo v tem primeru bolje odnesli potniki 'v njegovem' vozilu? Bo ob morebitni nesreči, kjer bodo udeleženi tudi kolesarji, raje izbral srečanje s kolesarjem, ki nosi zaščitno čelado, ali bo raje izbral kolesarja brez varnostne opreme?
Zaradi vsega tega nujno potrebujemo nov moralni kodeks, ki bo veljal za vse robotske avtomobile. Tipičen primer, ki kaže na nujnost zastavljanja prej omenjenih vprašanj, je razvoj avtonomno delujočega avtomobila, ki ga razvija spletni velikan Google. V tem 'Kinder jajčku' na kolesih boste zaman iskali krmilo in kontrolne stopalke, posledično voznik ne bo mogel korigirati morebitnih računalniških napak in hroščev, ki jih poznamo že ob uporabi računalnikov, video konzol in ostalih IT pripomočkov. Zagovorniki avtonomne vožnje ob tem na ves glas zagotavljajo, da do nesreč sploh ne bo več prišlo, ker ima takšen avtomobil bolj razvite 'možgane' kot povprečni voznik avtomobila. “Živi bili pa vidjeli“ pravijo naši slovanski bratje na jugu. Tu so tudi zahteve svetovalnih združenj kot je Invensity iz Wiesbadna, ki zahtevajo jasna pravila igre v primeru prometnih nesreč. Kdo bo v primeru nesreče s samodejno delujočim avtomobilom prevzel odgovornost in priznal krivdo za nesrečo? Dokler ni odgovora na to domačo nalogo, ki so jo dobili pravniki, lahko o avtonomni vožnji avtomobilov v Nemčiji in drugod samo sanjamo…
