S predstavitvijo njihovega prvega lastnega pogonskega agregata v letu 2004, ki so ga razvili v sodelovanju s podjetjem Ricardo, so uresničili sanje ustanovitelja podjetja. Do sedaj so izdelali približno 10.000 štirivaljnih dizelskih motorjev z oznako JCB 444, ki poganja modele 4CX, 3CX in 2CX. 4,4-litrski agregat se zavrti do največ 2800 vrtljajev v minuti in ima v serijski izvedbi okrog 125 KM ter 618 Nm navora. Najhitrejši 'JCB' do sedaj je opremljen z dvema takšnima agregatoma, ki sta doživela veliko sprememb zaradi britanske želje po osvojitvi novega svetovnega hitrostnega rekorda v kategoriji dizelsko gnanih vozil. Trenutni rekord je postavil Virgil W. Snyder leta 1973 z vozilom ‘Thermo King Streamliner’, ki je takrat dosegel približno 236 milj na uro (379 km/h). Idejo za nastanek vozila, s katerim bi podjetje JCB demonstriralo svojo tehnološko sposobnost, je prispeval Richard Noble, ki je sodeloval tudi pri doseganju trenutnega svetovnega kopenskega rekorda iz leta 1997, ko je britanski pilot Andy Green na območju Slanega jezera dosegel največjo hitrost 763 milj (1227,667 km/h) za volanom izstrelka ‘Thrust SSC’. Andy Green bo v letošnjem avgustu znova sedel za krmilom izstrelka z lastno maso okrog 2,7 tone, vendar bo naloga nekoliko lažja od tiste v letu 1997. Z dieselmaxom želijo postaviti nov hitrostni rekord in doseči zastavljeno hitrost v območju 300 milj na uro (približno 482 km/h). Puščico z dolžino 9,091 metra poganjata dva agregata z skupno močjo okrog 1500 KM. Vsak od motorjev razvije približno 750 KM pri 3800 vrtljajih v minuti in ponuja 1500 Nm navora, ki je na voljo pri 2000 vrtljajih. Eden od motorjev poganja sprednji kolesi, drugi pa zadnji kolesni par. Delovanje obeh 6-stopenjskih ročnih menjalnikov je usklajeno s pomočjo računalniške tehnike. Za dvig moči iz 125 na 750 KM so krive obširne modifikacije na motorju, ki so mu povečali delovno prostornino s 4,4 na 5 litrov ter mu zamenjali večje število notranjih sestavnih delov in mu dodali še dva turbopolnilnika v povezavi s parom hladilnikov polnilnega zraka, ki jih hladi led v rezervoarjih s kapaciteto 180 litrov. Največji polnilni tlak turbine znaša 5,2 bara, kar ni malo, če vemo, da znaša pri prototipnih dirkalnikih iz Le Mansa okrog 3 bare, v nekdanji eri turbomotorjev v Formuli 1 pa je znašal okrog 4 bare. Ob tem je zanimiv tudi podatek o življenjski dobi tako navitega motorja. Pri JCB pravijo, da traja povprečna življenjska doba tako modificiranega motorja približno dve uri.
tekst: Marko Miklavc
foto: JCB
