Minuli vikend se je na območju francoskega dirkališča Le Castellet zbralo približno 15.000 ljubiteljev znamke Mini, ker se je tam odvijal letošnji MINI United festival. Ob tej priložnosti so Britanci pokazali zelo posebno športno različico 3-vratne kombilimuzinske različice modela mini, ki bo izdelana samo v 2.000 primerkih.
Z nastankom sedanje posebne različice smo dobili novega predstavnika zelo zmogljivih 'hot-hatch' avtomobilov, ker smo podoben izdelek videli že leta 2006. Takrat so Britanci pokazali minija JCW GP z 218 KM, ki so ga ponujali v podobno omejeni nakladi. Britanci pravijo, da je novi mini JCW Grand Prix najbolj športna serijska različica tega modela v celotni zgodovini znamke, kar dokazuje tudi čas, ki ga je ta nova različica potrebovala ob končanju enega kroga na legendarni stezi (Nordschleife) dirkališča Nürburgring. Izvedba iz leta 2012, ki jo trenutno še vedno testirajo, je zadano nalogo izpolnila v rekordnem času (8 minut in 23 sekund) in tako kar za 19 sekund skrajšala čas, dosežen z JCW GP različico iz leta 2006.
Pred tem so Britanci poskrbeli za dieto, ki je odnesla zadnji, ob športnem udejstvovanju na stezi povsem nepotreben zadnji sedežni par in namesto njega prinesla nastavljivo vzmetenje, izboljšan zavorni sistem ter obsežni aerodinamični komplet za karoserijo, nekaj pozornosti pa so namenili tudi štirivaljnemu bencinskemu pogonskemu agregatu. Ta po novem ponuja približno 230 'turbo konj', ki jih črpa iz 1,6-litra delovne prostornine. Svojo vlogo pri podiranju časovnega rekorda pa so odigrale tudi nameščene tekmovalne pnevmatike. Čeprav sta bila John Newton in njegov oče Charles Cooper po zaslugi številnih zmag na stezi, ki so jih dosegali vozniki z njunimi dirkalniki proti koncu petdesetih in začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja, deležna največje slave in posledično tudi zelo dobrih uradnih povezav z matičnim koncernom BMC, velja ob predstavitvi minija JCW GP omeniti tudi spiritualnega turbo predhodnika iz leta 1988. Takrat so Britanci in ostali ljubitelji čakali na minija, ki bi lahko nadomestil legendarno različico Cooper S.
Na njihove želje so se odzvali pri legendarni znamki E.R.A. (najprej znana kot English Racing Automobiles, leta 1954 postane Engineering Research & Application Ltd), kjer so pred drugo svetovno vojno nastajali uspešni GP dirkalniki, ki so se na stezi lahko kosali z izdelki znamk kot sta Maserati in Bugatti. ERA mini turbo (masa: 737 kg) predstavlja enega izmed zadnjih uradno podprtih poizkusov, povezanih s posodobitvijo prvotnega minija. Zato je takšen mini prejel 1,3-litrski štirivaljni turbobencinski motor iz austina metro (alias rover serija 100), ki je lahko ob pomoči turbopolnilnika Garrett T3 mobiliziral 94 bhp pri 6300 vrtljajih v minuti ter 118 Nm motornega navora pri 3600 vrtljajih v minuti. Tako motorizirani mini je zaključil pospeševanje od 0-96 km/h v 8,8 sekunde (0-400 m: 16,6 sekunde) in dosegel največjo hitrost 177 km/h. Povsem nova je tudi notranjost v tem miniju, ker premore novo armaturno ploščo z osmimi kontrolnimi merilniki. Britanci so takrat kupili 99 takšnih minijev z enako prodajno ceno kot tedanji golf GTi 16v, ostalih 337 izdelanih primerkov je odšlo na Japonsko, kjer imajo že dolgo kultni status.
