Zadnje predavanje "Še vedno vozim - vendar ne hodim" v letu 2013 smo izvedli 23. decembra na Ekonomski gimnaziji in srednji šoli Radovljica za 90 dijakov drugega letnika. Uvodno predstavitev je pripravil Roman Zupanc, predsednik Sveta za preventivo in vzgojo v cestnem prometu Občine Radovljica, sledil mu je Aleš Paplar, vodja policijskega okoliša, zaključil pa Tomaž Dolar, občinski redar. Vsi skupaj so opozorili na pomen upoštevanja cestno prometnih predpisov in nevarnost vožnje pod vplivom alkohola ali drog. Na koncu je besedo prevzel Borut in dijakom predstavil kako je njemu prometna nesreča za vedno spremenila življenje. Dijaki so povzeli celoten dogodek in z Borutom opravili intervju.

Borut Pervanja je pred dobrimi dvajsetimi leti zelo rad hodil v hribe, nato pa se mu je pri 19 letih, ko je bil pod vplivom alkohola, 200 metrov pred domom, zgodila prometna nesreča, v kateri si je poškodoval vratno hrbtenico. Čeprav ne hodi in sedaj ne more več v hribe sam, so mu prijatelji omogočili, da je šel s helikopterjem na Kredarico in spet zaužil vonj gora. Sedaj se ukvarja z atletiko in opravlja administrativna dela v društvu paraplegikov. Ko pride domov, ga čaka sedemletni sin.

Borut, kako ste sprejeli dejstvo, da ne morete več hoditi?
Na začetku tega ne moreš sprejeti in je zelo težko. Mnogi pomislijo na samomor. Tudi sam sem bil med njimi.

Kako je to sprejela vaša družina?
Moji domači so to sprejeli še težje kot jaz, težje so se tudi privadili, da ne morem več hoditi.

Ali po nesreči kaj drugače gledate na življenje?
Absolutno. Sem bolj pazljiv, predvsem pa življenje bolj cenim in ga spoštujem.

So cilji, ki ste si jih zadali, sedaj po nesreči nedosegljivi?
Predvsem se nočem ozirati na mojo poškodbo in si zadam take cilje, da so zame dosegljivi.

Kaj za vas pomeni, da lahko sami jeste, se oblačite, vozite?
Imam srečo v nesreči, da nisem postal popolnoma odvisen od ostalih in da lahko premikam roke, kajti samostojnost mi pomeni veliko.

Kakšne so vaše prilagoditve doma in v avtu?
Doma nimam prav veliko prilagoditev, samo kopalnica je tak prostor, da smo jo morali prenoviti, ostalo ni prav veliko prilagojeno. V avtu pa imam nekakšno konzolo oziroma podaljške, ki mi omogočajo vožnjo.

Kaj želite sporočiti?
Vsem, ki ste udeleženci v prometu, voznikom in pešcem, želim sporočiti, da ni napačno, če se človek poveseli in spije tudi kakšen kozarec, a to ne sodi v promet, prav tako kot ne prehitra vožnja.

Žiga Zupan, 2. Ma
 

Predavanje Še vedno vozim, vendar ne hodim
V ponedeljek, 23. decembra, je našo šolo v sklopu zdravstvene vzgoje obiskal Borut Pervanja, človek, ki je doživel prometno nesrečo, zaradi katere se mu je življenje v trenutku spremenilo oz. obrnilo na glavo. Skupaj z njim je bil tudi Roman Zupanc, ki je povezoval pogovor in začel z uvodom, v katerem nas je opozoril na to, kako pomembno je biti previden in upoštevati zakone ter predpise. S to temo je nato nadaljeval Aleš Paplar, vodja policijskega okoliša, ki nam je predstavil nekaj posameznih predpisov in glavne razloge za nesreče v prometu, kot so neprilagojena hitrost, alkohol, droga. Poudaril je, naj se ne zanašamo na to, da se to nam ne more zgoditi in da mogoče sreča ne bo vedno na naši strani.

Uvod je zaključil Tomaž Dolar, občinski redar, Borut pa je zraven prikimaval z glavo, nato pa prevzel besedo ter začel s svojo zgodbo. Star je bil komaj 19 let, ko se je nekega večera vračal z zabave. Priznal je, da je spil nekaj alkohola in ni uporabil varnostnega pasu. Omenil je tudi, da se ni peljal ravno po predpisih, temveč prehitro. Tako je samo dvesto metrov pred domom, v križišču, izgubil nadzor nad vozilom in to ga je skoraj stalo življenja. Naslednje jutro se je zbudil v bolnišnici in šele takrat se je zavedal, kaj je naredil. Rekel je, da občutka, ki ga je začutil tisto jutro, ne privošči nikomur, saj je lahko premikal samo glavo…

Zlomil si je hrbtenjačo, in sicer med petim in šestim vretencem, kar je meja med paraplegijo (negibnost spodnjih okončin) in tetraplegijo (popona ohromelost vseh štirih okončin). Imel je srečo, saj je sčasoma lahko začel premikati roke in s trdim delom uspel doseči to, da danes lahko normalno premika in uporablja roke. Pred tem je bil nekaj tednov priklopljen na vse možne aparate, sledilo pa je še nekaj časa, ki ga je preživel v rehabilitacijskem centru. Ko je po vsem tem prišel domov, se je vse šele začelo, kot je rekel sam…

Renovirati so morali hišo in jo prilagoditi na invalidski voziček. Danes je Borut aktiven član organizacije Še vedno vozim, vendar ne hodim. Posvečena je mladim generacijam, da nas opozarjajo in skušajo približati svojo zgodbo in s tem dokazati, da se splača paziti, četudi naj bi bila mladost norost. Stalno nas je opozarjal, naj bomo previdni v prometu, ne glede na to, ali si pešec, kolesar ali pa voznik oziroma šofer. Poudaril je, naj imamo njegovo zgodbo v mislih, preden se v avto usedemo pijani, preden bi lahko naredili kakršnokoli neumnost, ki bi nas stala življenja, invalidnosti ali amputacije.

Omenil je tudi, naj invalidnost ne bo tabu tema, saj je to nekaj vsakdanjega, pa čeprav ne ravno v dobrem smislu. Kot paraplegik je dodal, da se tudi invalidi lahko ukvarjajo s športom. Sam je aktiven tudi na tem področju, saj ga to veseli in sprošča. Človek, kot je Borut Pervanja, si res zasluži veliko spoštovanje, saj ima močno voljo do življenja in željo po tem, da pomaga drugim, saj ga to osrečuje. Ob teh besedah se lahko marsikdo zamisli, saj je veliko takih, ki se ne zavedajo, koliko je vredno zdravje in kako lahko vpliva na našo kvaliteto življenja.

Anja Lužnik, 2. Mb
 

S svojimi zgodbami že 5 let po vsej Sloveniji spreminjamo srca naših slušateljev. V največjo vzpodbudo so nam njihova mnenja.
- Prišla sem na predavanje 5 minut pred koncem ampak mi je dalo za mislit tudi v 5 minutah.

Barbara, 18 let; Šola za hortikulturo in vizualne umetnosti Celje

- Bilo mi je zelo všeč, takoj je pritegnilo mojo pozornost, saj me take stvari opomnijo kaj vse imam in lahko v sekundi izgubim. Nedvomno bom, ko dobim vozniško dovoljenje bolj previdna. Ko sem poslušala predavanje mi je stopilo do srca in komaj takrat sem začela o tem bolj podrobno razmišljati. Najbolj mi je ostalo v spominu, ko je predaval o svoji nesreči in o tem kako živi sedaj in kako je prej. to je edino predavanje v 3. letih šolanja, ki je pritegnilo mojo pozornost.

Ajda, 17 let; Šolski center Postojna

- Predavanje človeka vsekakor presune in mu odpre oči. Všeč mi je bila predstavitev mlajših invalidov, ker samo na tak način vidimo, da smo mladi tudi na udaru.

Žan, 17 let; Gimnazija Celje Center

Želite sodelovati pri spreminjanju src mladostnikov in jih osveščati o varnosti v prometu? Glede organizacije predavanj nas kontaktirajte na tel. št. 070 222 261 ali si oglejte našo spletno stran www.vozim.si, kjer boste našli vse potrebne informacije.