Opis in fotogalerija

Petica že od nekdaj predstavlja osrednji steber ponudbe bavarske znamke. Je model, ki se mu ni treba dokazovati s posebno vpadljivimi oblikovnimi elementi, saj si je skozi desetletja zagotovil stalno mesto v tako imenovanem direktorskem razredu. V tem slogu so Bavarci izvedli tudi prenovo sedme generacije. Odločili so se za minimalistične spremembe, ki ji, čeprav so nekateri o tem resno ugibali, niso prinesle novih, ogromnih, pokončnih ledvičk v slogu najnovejših modelov serije 4, temveč precej bolj diskretno in po našem mnenju bolj primerno kozmetično osvežitev. Ta vključuje večjo in predvsem razširjeno ter bolj poudarjeno masko, nove sprednje žaromete, nekoliko bolj dinamično oblikovana odbijača ter nove zadnje luči s tridimenzionalnim vzorcem.

Je izjemno udoben avtomobil, ki vas lahko do stotice popelje v le 5,4 sekunde in nato brez napora do 250 kilometrov na uro.

Z enako filozofijo so se v Münchnu lotili notranjosti. Ohranili so poznano zasnovo in jo posodobili z 31,2-centimetrskim (12,-palčnim) zaslonom na instrumentni plošči, z novim 26-centimetrskim (10,25 palčnim) oziroma opcijskim 31,2-centimetrskim (12,3-palčnim) zaslonom na dotik (s katerim je bil opremljen testni avto) in operacijskim sistemom 7.0, ki smo ga že spoznali pri drugih novejših hišnih modelih. Na srečo niso spreminjali ergonomije in ob upravljanju prek zaslona na dotik, z govornimi ukazi in s kretnjami ohranili še najbolj praktičen vrtljivi gumb. Posodobili so enoto za upravljanje klimatske naprave in tudi tu ohranili klasične gumbe za osnovne funkcije.

Pod pločevino je prenova med drugim prinesla blago hibridizacijo klasičnih bencinskih in dizelskih motorjev z 48-voltnim omrežjem ter nove priključnohibridne izvedbe. Pod sprednjim pokrovom testnega avta se je vrtel zelo zmogljiv trilitrski turbodizelski šestvaljnik, ki razvije 210 kilovatov (286 KM) in 650 Nm navora. Čeprav ni najmočnejši dizel v ponudbi, s pomočjo elektrike, ki skrbi predvsem za zmanjšanje porabe in izpustov ter obenem sodeluje pri pospeševanju, ponuja presežke v vseh razmerah. Stotica je dosegljiva v 5,4 sekunde, končna hitrost pa je z elektroniko omejena na 250 kilometrov na uro. A ta bavarski stroj ni le zelo zmogljiv, temveč tudi zelo uglajen, zato ob bolj odločnem pritisku na plin hitro pozabimo, da sedimo v dizelskem avtomobilu. Svoje delo z odliko opravlja tudi osemstopenjski samodejni menjalnik, ki prestavlja hitro in skoraj neopazno. Dizelska duša pa se na koncu lepo pokaže pri porabi goriva, ki se je na testu s povprečjem 8,4 litra na 100 kilometrov izkazala za več kot sprejemljivo.

Blagi hibridni sistem z 48-voltnim omrežjem je namenjen predvsem doseganju manjše porabe in izpustov.

Z opremo, ki jo je imel testni avto, petici tudi glede voznih lastnosti težko kaj očitamo. Štirikolesni pogon, štirikolesno krmiljenje in prilagodljivo vzmetenje poskrbijo za to, da je lahko udoben potovalnik za osvajanje širnih autobahnov, obenem pa presenetljivo okretna in zabavna med ovinki. Zaradi štirikolesnega volana so tudi manevri, čeprav gre za skoraj pet metrov dolg avtomobil, precej bolj preprosti. Skratka, pri tem avtomobilu je praktično vse odlično in težko mu je kaj zmeriti. No, ob pogledu na končno ceno lahko Bavarcem zamerimo cenovno politiko oziroma to, koliko zahtevajo za doplačljive dodatke. Osnovni model stane slabih 70 tisočakov, če ga boste želeli opremiti s sladkorčki, kot so športni paket M, 20-palčna platišča, električno nastavljiva, prezračevana sprednja sedeža z ekskluzivnim oblazinjenjem v napa usnju, sistem za polsamodejno vožnjo in paket inovacij, ki med drugim prinaša ključ z zaslonom, projicirni zaslon in sistem za ukazovanje s kretnjami, pa tudi 100 tisoč evrov ne bo dovolj. Z zamero ali brez.