Opis in fotogalerija

Na testih vitare četrte generacije smo ugotovili, da gre za zelo uravnotežen in vsestranski avtomobil. Preizkusili smo dve bencinski in eno dizelsko različico, in vse so na nas naredile dober vtis. Prepričali so nas tehnika s štirikolesnim pogonom na čelu, prostornost, kakovost izdelave in varčnost. Čeprav to morda ni bila ljubezen na prvi pogled, nas je navdušila vrednost celotnega paketa. To smo si shranili v spomin in enako pričakovali tudi od modela po prenovi. Tudi tokrat nas ni razočaral. 

Poznan 1,4-litrski turbobencinski štirivaljnik boosterjet po novem predstavlja vrh ponudbe, saj 1,6-litrski turbodizel ni več na voljo.

Bencinski štirivaljnik boosterjet po prenovi ostaja nespremenjen in tako kot prej iz 1,4-litra prostornine s pomočjo turbopuhala pridela 103 kilovate (140 KM) moči ter 220 Nm navora. Ves navor je na voljo že pri 1.500 vrtljajih na minuto, zato ni čutiti tako imenovane turbo luknje. Če se nam nikamor ne mudi, stroj deluje mirno in uglajeno, če ga poženemo nad 5.000 vrtljajev, pa nagajivo zapoje v japonskem slogu. In prav prijetno ga je poslušati med prestavljanjem z natančnim šeststopenjskim ročnim menjalnikom s kratkimi in prijetno trdimi hodi prestavne ročice. Skratka, štirivaljnik prav lepo pokaže vrline, zaradi katerih so bencinski motorji praviloma bolj uživaški od dizelskih, ob tem pa nas ne kaznuje s preveliko porabo goriva. Na testu je v povprečju zahteval 7,2 litra »zelenega« na 100 kilometrov, kar je glede na obliko karoserije, oddaljenost od tal in prisotnost štirikolesnega pogona popolnoma sprejemljivo. 

Krmilni mehanizem je lahkoten, zato so manevri v mestu prijetni in nezahtevni, zaradi dobre vodljivosti in omejenega nagibanja karoserije pa so tudi ovinki lahko prav zabaven poligon. Vitara je malce manj suverena le pri višjih hitrostih na avtocesti, kjer je smerna stabilnost zaradi razmeroma občutljivega volana le povprečna. Japonka je tako na cesti poskočna in nezahtevna ter ima vse, kar potrebuje za kakšen konkreten skok z asfalta. Njen štirikolesni pogon allgrip ponuja štiri načine delovanja. Način samodejnega delovanja auto je namenjen običajnim razmeram, v katerih večino navora prenaša na sprednji kolesi in le po potrebi na zadnji. Način snow bo prišel prav v zimskih razmerah, sport, pri katerem se med drugim poveča odzivnost stopalke za plin, pa je namenjen bolj dinamični vožnji. A to ni vse. Če razmere na terenu postanejo bolj resne, je tu še možnost zapore sredinskega diferenciala.

Notranjost na prvi pogled ne prinaša večjih novosti, a izboljšave so opazne. Materiali so mehkejši in bolj prijetni na otip (tudi na armaturni plošči), čisto nov pa je 10,6-centimetrski (4,2-palčni) barvni zaslon med merilniki, ki med drugim skrbi za prikaz novih asistenčnih pripomočkov, kot je sistem za prepoznavanje prometnih znakov. In čeprav na tem področju vitara ni imela pionirske vloge, zdaj ponuja tudi tiste sisteme, zaradi katerih se zdi kot kakšna cestna jasnovidka, saj vidi tisto, česar človeško oko ne vidi, opozarja na možnost naleta in po potrebi samodejno zavira, opozarja na vozila v mrtvem kotu ter na prečni promet za vozilom in celo samodejno skrbi za vzdrževanje smeri znotraj voznega pasu.

Za asistenčne sisteme, ki jih ponuja vitara, pri tekmecih zahtevajo več denarja.

Skratka, vitara je ob prenovi postala še pametnejša, obenem je estetsko posodobljena. Poleg bolj postavljaške s kromom okrašene maske in novih zadnjih žarometov so ji namenili še novi karoserijski barvi, sončno rumeno in ledeno modro, v katero je bil odet naš testni avtomobil. Celotni paket tako sicer ni bistveno spremenjen, a je z novimi elementi še bolj prepričljiv. Z opremo elegance boste za slabih 22 tisočakov poleg naštetega namreč dobili tudi prilagodljivi tempomat, pametni ključ, multimedijsko napravo z navigacijo in kamero za vzvratno vožnjo, za kar tekmeci zahtevajo precej več.