Opis in fotogalerija

Z4 ima po novem dve družini, svojo matično na Bavarskem in nekoliko bolj oddaljeno na Japonskem. Obema se mora namreč zahvaliti za svoj obstoj, saj bi se mu BMW brez sodelovanja Toyote morda kar odrekel. Še sreča, da so našli skupni interes in naredili Z4 ter kupejevskega bratranca z imenom supra! Prav škoda bi namreč bilo, če bi njuni mesti zasedel še en SUV. Se strinjate?

Glede oblike je bilo o Z4 že veliko povedanega, nekaterim je všeč, drugim ni, dodamo lahko le, da je v živo vtis precej drugačen kot na fotografijah, kjer je iz nekaterih kotov res videti malce nesrečno. Čudno, saj ima v primerjavi s predhodnikom bolj ugodne proporce. Medosna razdalja je za 20 centimetrov krajša, avtomobil pa je občutno širši, kar govori v prid odličnim voznim lastnostim. Izza volana je sicer še vedno videti neskončno dolg pokrov motorja, medtem ko je pogled nazaj ob pospravljeni strehi odličen, pri zaprti pa močno omejen. Na srečo pri manevriranju v tesnih prostorih pomaga kup priročne elektronike, da tudi nepreglednost ni prava ovira. Ko smo že pri elektroniki, ta skrbi tudi za odpiranje in zapiranje platnene strehe, za kar potrebuje le deset sekund in deluje med vožnjo do hitrosti 50 km/h.

Ob pospravljeni strehi je vdora vetra v kabino zelo malo, tudi pri avtocestni hitrosti.

Z odprto ali zaprto streho je kabina utesnjena, kot bi pri klasičnem roadsterju pričakovali. To sicer ne pomeni, da se v Z4 ne morejo voziti višje rasli, le prav udobno se ne morejo namestiti. Sicer pa je kabina urejena, kot bi za avtomobil te znamke pričakovali. Gumbov po armaturi in sredinski konzoli ni ravno malo, a so ti razumljivi in logično razporejeni, vse skupaj je tako ali tako osredotočeno na dva velika barvna zaslona. Eden je namenjen vsemu, kar BMW ponuja na področju multimedije, medtem ko je drugi pred voznikom in nadomešča klasične merilnike.

Roadsterji so načeloma namenjeni dvema stiloma vožnje, sproščenemu križarjenju in športnim užitkom. Testni Z4 je s prilagodljivim vzmetenjem sicer ponujal dobre pogoje za oboje, a je z oznako M40i jasno, da mu bolj diši dinamična vožnja. Kako ne, ko pa za pogon skrbi trilitrski vrstni šestvaljnik s pomočjo prisiljenega polnjenja. Največja moč 250 kW (340 KM) in odličen 8-stopenjski samodejni menjalnik sta dovolj, da se do stotice zažene v štirih sekundah in pol. A to ni njegovo bistvo, temveč se najbolje počuti med ovinki. Elektronska zapora diferenciala omogoča živahno poigravanje z zadkom, a tudi izjemno učinkovito pospeševanje iz zavoja. Vzmetenje celo v športnem načinu ostane dovolj mehko, da lahko omili kakšno neravnino, ne da bi to vplivalo na smerno stabilnost. Volan je direkten in natančen, kot v najbolj dodelanih izdelkih s črko M. Dobrodošlo je tudi, da je karoserija izredno trdna in da je medosje kratko, kolotek pa zelo širok.

BMW se je po izletu v svet kovinske zložljive strehe z novim Z4 vrnil na pravo pot. Če že ne z videzom, pa z vsem drugim, kar pravi entuziast od njega pričakuje. In če lahko verjamemo trendom, bo morda prav ta zadnji, ki bo pod motornim pokrovom ponujal znameniti zvok BMW-jevega šestaka.