Opis in fotogalerija

Vrnitev v igro po dolgih letih upokojitve nikoli ni lahko delo. Alfi Romeo je ta podvig presenetljivo dobro uspel, poleg tega pa se nova giulia brez sramu postavi ob bok tudi najboljšim nemškim športno začinjenim izdelkom. S Ferrarijevo genetiko prepojena izvedba quadrifoglio je namreč pravo razodetje in samo čudimo se lahko, kako je Italijanom to uspelo.

O voznih lastnostih giulie quadrifoglio, ki jo poganja 2,9-litrski V6 z dvema turbopolnilnikoma, smo že veliko napisali, zato tokrat bolj na hitro. Čeprav so ji namenili razmeroma udobno naravnano podvozje, sta natančno krmiljenje in popolna razporeditev teže v razmerju 50 : 50 pravi recept za naravno odlično vodljivost. Vseeno je bila moč 375 kW (510 KM), ki jo morata zadnji kolesi nekako spraviti na asfalt, pri nizkih temperaturah in zimskih pnevmatikah enostavno prehuda. Ob vsakem resnejšem pritisku na stopalko za plin je zadek veselo poplesal in od voznika vselej zahteval stoodstotno pozornost.

Dobro, ob tem moramo priznati, da večino testnega termina stikalo sistema DNA, ki upravlja odzivnost motorja ter volana in trdoto podvozja, ni zapustilo športne nastavitve D (dynamic). Takrat se iz štirih zaključkov izpušnih cevi zasliši malenkost bolj jezno brbotanje, medtem ko odzivnost odličnega ZF-ovega 8-stopenjskega samodejnega menjalnika postane zavidljivo hitra. Hitro delovanje lahko voznik nadgradi z lastnimi ukazi prek obvolanskih ročic, ki sta izdelani iz kovine in zares zelo veliki. To je dobro, saj nista nameščeni na volan in se zato ne premikata z njim.

Giulia quadrifoglio je pognala strah v kosti BMW-ju M3 in mercedesu C63 S AMG.

Sicer pa je tudi večina drugih stvari v kabini izjemno premišljeno in lično dodelana. Vsi namreč vemo, da je prava alfa dobro videti navzven, a v notranjosti ni bilo vedno tako. Giulia je na tem področju pozitivno presenetila, tako z vzorno ergonomijo kot preprostim in elegantnim oblikovanjem. Če vseeno lahko malce nergamo, nas je zmotilo to, da ob vzvratni vožnji osrednji zaslon ne more opravljati nobene druge funkcije kot projicirati sliko kamere na zadku. Po naključju smo takrat želeli spremeniti nastavitev klimatske naprave, a se ni zgodilo nič.

Prestižne limuzine tega velikostnega razreda sicer že pregovorno največ nudijo tistim, ki sedijo spredaj, zadnja klop in prtljažnik pa večinoma nista prav visoki prioriteti. Zato nas je presenetilo, da je v giulii spodobno odmerjen prostor tudi na zadnjih sedežih, prtljažnik pa žal razočara z izjemno majhno odprtino. Če se skozi to s potovalko že prebijete, vas tam čaka zadovoljivih 480 litrov prostora.

Ker so se pri Alfi s tole cestno zverino včlanili v klub najboljših limuzinskih športnikov, je žal morala slediti tudi cena avtomobila. Pri nas je za giulio QV treba odšteti vsaj 84.990 evrov (ob upoštevanem popustu 2.500 evrov), dodatki, ob katerih se okuženim z bencinom pocedijo sline, pa zahtevajo še zajeten kupček denarja. Karbo-keramične zavore, ki grizejo kot satan in giulio pri 100 km/h ustavijo v rekordnih 32 metrih, stanejo 7.890 evrov. Potem so tu še rdeča barva competizione za 2.800 evrov in Sparcova športna sedeža iz ogljikovih vlaken za nadaljnjih 3.750 evrov.

Za takole štiriperesno deteljico je torej treba odšteti približno sto tisočakov. Za ta denar pa dobite avtomobil, ki do stotice pospeši v le 3,9 sekunde in doseže hitrost več kot 300 km/h. Zaradi tega in primerljivo impresivne cene je jasno, zakaj je izvedba quadrifoglio namenjena pravim alfa moškim.