Opis in fotogalerija

Suzuki je že dolgo zvest tehnologiji štirikolesnega pogona in tudi tukaj je ni izpustil. Resda se zdi, kot da pri tej japonski tovarni že celih deset let iščejo formulo za vozilo, ki bi bilo uspešno kot vitara, a takšnega uspeha SX4 zagotovo ne bo prinesel. Pa ne, da ne bi bil dovolj dober. SX4 je tiste vrste avtomobilska mešanica, ki zna navdušiti.

Tako na rahlo privzdignjenem podvozju kraljuje samonosna karoserija, ki je v višini glav namenoma malce višja, da daje potnikom občutek prostornosti. Ki pa je povsem zares ni, le bolj zračna in pregledna je zavoljo tega. In ker daje izgled hitro misliti tudi o terenskih ambicijah, jih suzuki vzpodbuja s pogonom na vsa štiri kolesa hkrati. Hkrati le s potiskom gumba, ki elektronsko blokira sredinski diferencial do hitrosti 60 km/h. Drugače je to klasično naprej gnani prenos, ki ob zdrsu z elektroniko preko kardana nekaj navora prestavi še nazaj. Tako, pa so blatne luže za nami.

Tisto, kar zasnova zaradi čvrstega podvozja žrtvuje na terenu, je velik plus na asfaltu. Dobra vodljivost, četudi medosna razdalja ni ne vem kolikšna. Pri večjih avtocestnih hitrostih je občutljiv na bočni veter, volan pa je takrat preveč prelahkoten, da suzuki ne bi begal levo desno po asfaltu. A vseeno je tu občutiti malce športnosti. Celo težišče je presenetljivo nizko in na ovinkih je SX4 poskočen in živahen kot mlad kozliček. Jasno, na luknjah bo rad odskakoval. No, pa jo imate športno pustolovsko.

Za motorni pogon je zadolžen spredaj nameščeni štirivaljnik z 1,6-litrsko delovno prostornino in bencinskim polnilom nad čela batov. Razvija 79 kW. Ko seštejete porabo goriva in jo odštejete od majhne vsebnosti tanka, dobite precej slabo avtonomijo. Takšno, ki zahteva vse prevečkrat potrebno ustavljanje na črpalkah. Sicer pa je upravljanje izvrstno. Še posebej je dodelan menjalnik s petimi stopnjami, ki ga odlikujejo natančnost in hitrost vključevanja prenosov. In slednje je povsem na mestu, saj je navor, s katerim razpolaga motor, ravno nad tisto še uporabno vrednostjo. Prestavljati je torej treba.

Notranjost je razmeroma dobro izdelana, vključno s plastičnimi površinami in izbranimi tekstilnimi materiali. Sedenje je za pohvaliti, tudi tisto zadaj, le treh potnikov ne poskusite tlačiti tja. Pri lučeh ne pričakujte kakšne ksenonske osvetlitve, ker ni na voljo. Svetilnost z obstoječimi pa je zgolj zadovoljiva. V najbolje opremljeni različici nad varnostjo bdi še šest zračnih vreč, ABS in klimatska naprava sta standardizirana. Le v najslabše opremljenem modelu je za hlajenje potrebno doplačati. Če se odločate za zagon motorja brez fizičnega vtikanja ključa, je tu na voljo sistem, ki se sporazumeva z elektroniko v ključu. Ta se potem odloča, ali lahko odpirate vrata zgolj s potegom kljuke in zaganjate motor z zavrtljajem plastičnega vzvoda na ključavnici. Pripravno in tudi vedno delujoče.

Glede na vaše potrebe niha tudi cena. Najceneje jo boste odnesli za tri milijone, a brez štirikolesnega pogona, najdražje pa za štiri in pol. V slednjem primeru se vsaj ne boste spraševali "urban ali športno pustolovski?" Takrat boste imeli oboje.