Ford GT X-1 Roadster Prototype (1965)
Ford GT40 J Experimental Car (1966)
Ford GT40 Mk. I - cestna različica
Ford GT40 Mk. I
Ford GT40, dirkalnik iz leta 1967
Leto 1966 v Le Mansu
Zmagovalni trio leta 1966
Zmagovalni trio leta 1966
Chris Amon leta 1966 v Le Mansu
Cestni GT40 Mk. III
Ford GT40 Mk. IV, zraven je Caroll Shelby
Lola Mk. VI GT
Ob letošnji 50. obletnici Fordove trojne zmage na dirkališču v Le Mansu leta 1966 se bomo tokrat spomnili njihovega legendarnega tekmovalnega avtomobila, ki ima veliko skupnega z avtomobili znamke Lamborghini, ker gre v obeh primerih za produkt kljubovanja in trme pri obeh lastnikih omenjenih znamk, ki predstavlja posledico njunega spora s karizmatičnim ustanoviteljem znamke Ferrari.
Leta 1962 se je Henry Ford II odločil, da bo poslušal nasvet tedanjega podpredsednika (Lee Iacocca) družbe Ford Motor Company, ki mu tedanji odnos glavnih konkurentov (koncerna General Motors in Chrysler) do avtomobilskega športa ni bil ravno najbolj všeč, ker je bil zreduciran predvsem na oskrbo tekmovalcev s pogonskimi sklopi in rezervnimi deli. Zato je Lee Iacocca lahko leta 1963 sprejel povsem novo zadolžitev, ker je postal prvi mož tedaj ustanovljenega športnega oddelka znamke Ford (Ford Advanced Vehicles) s sedežem v Veliki Britaniji, ki predstavlja tudi rojstno mesto kasnejšega forda GT40. Istočasno so pri znamki Ford z bolj intenzivno udeležbo na tedanjih športnih dogodkih pripravljali teren za kasnejši prihod danes že kultnega mustanga prve generacije.
Ob tem se je Henry Ford II odločil tudi za sodelovanje s tedaj že uveljavljenimi proizvajalci športnih in tekmovalnih avtomobilov, v oko mu je padla predvsem znamka Ferrari, ki jo je do takrat zelo občudoval. Zato je povabil Enza Ferrarija na razgovor, kjer mu je predlagal dolgoročno partnerstvo, odnosno nakup znamke Ferrari, ki bi pripeljal do nastanka nove avtomobilske znamke Ford-Ferrari. Do posla, ki je na začetku deloval kot sklenjen, ni nikoli prišlo, ker je Enzo kasneje zahteval, da spremenijo ime nove znamke v Ferrari-Ford, poleg tega je zahteval še nedotakljivost pri vodenju nove znamke in njenega športnega oddelka. Ko je ob tem omenil še 18 milijonov ameriških dolarjev kupnine za njegov avtomobilski imperij, je imel Henry Ford II 'poln kufer' vsega in je dokončno odpovedal posel, istočasno je začel sovražiti prej spoštovanega italijanskega konkurenta …
Zaposleni znamke Ford so se takrat kmalu zatem oglasili pri znamkah Cooper, Lotus in Lola, ker so iskali ustreznega partnerja pri razvoju in izdelavi povsem novega športnega avtomobila, ki bi prekinil tedanjo prevlado dirkalnikov znamke Ferrari na tekmovalnih stezah. Na koncu so se za sodelovanje dogovorili z znamko Lola, ker so tam že imeli izkušnje s Fordovimi V8 motorji. Pogodba iz leta 1963 je predvidevala enoletno partnerstvo in dobavo dveh karoserij modela lola Mk. VI GT (1963-1964). Seveda je bil k snovanju novega forda povabljen tudi tedanji lastnik in glavni oblikovalec (Eric Broadley) znamke Lola, ki je ob tem sodeloval tudi s tedanjim glavnim konstruktorjem (Roy Lunn) znamke Ford. Prvi sad novega ameriško-britanskega sodelovanja se je pojavil že v aprilu leta 1964, ko so pri znamki Ford prvič pokazali prototipnega forda GT (GT/101), ki je kasneje prejel ime GT40 (Grand Touring 40). Številka 40 v tem primeru označuje njegovo višino v palcih (približno 103 cm), ki predstavlja posledico upoštevanja pravil igre s strani FIA.
Za samodejno premikanje novega Fordovega projektila na prvih kasnejših dirkah so Američani uporabil 4,2-litrski bencinski V8 motor, ki je znan kot 'Indianapolis-V8'. V fordih GT40 iz prve serije (prve tri serije so nastale v Veliki Britaniji, četrto so izdelali v ZDA) je motor lahko sprostil 225 kW (306 KM) pogonske moči, kasneje je prejel 4,7-litrski 'Cobra' V8 motor s 246 kW (335 KM) pogonske moči, ki so ga Američani promovirali z drugimi številkami (283 kW/385 SAE-KM). S takšnim motorjem je GT40 (dolžina 406 cm, širina: 178 cm, višina: 103 cm, medosna razdalja: 241 cm) lahko dosegel hitrosti v območju od 240 do 300 km/h, občutno hitrejši so kasnejši primerki, ki jih je vgrajeni 7,0-litrski bencinski V8 motor lahko pognal do približno 350 km/h, ko so začele odpovedovati nameščene pnevmatike znamke Firestone in tako prisilile voznika k počasnejši vožnji. S tem je povezana tudi resnična anekdota iz Le Mansa v letu 1966. Si predstavljate, da bi tekmovalec v današnjih časih lahko med vztrajnostno dirko spontano zamenjal dobavitelja pnevmatik?
Ravno to se je zgodilo na dirki, ki je znamki Ford prinesla nepozabno trojno zmago, ker je znamka Ford istočasno tudi prva ameriška znamka, ki ji je uspel ta veliki podvig v celotni zgodovini avtomobilskega športa. Eden izmed tedanjih Fordovih voznikov, dirkač Chris Amon, je ob vožnji skozi odsek Mulsanne ugotovil, da pnevmatike znamke Firestone pri 350 km/h niso več dorasle izzivom, zato je ob postanku v boksih kontaktiral predstavnike znamke Firestone in jih vprašal, če privolijo v to, da na njegovega forda GT40 namestijo pnevmatike znamke Goodyear, ki sta jih uporabljala preostala forda GT40. Pri znamki Goodyear so se s tem strinjali, ostalo je že zdavnaj zgodovina …
Chris Amon je v nedavnem intervjuju za znamko Ford povedal tudi to, kako peklenske so bile razmere na dirki leta 1966. Avtomobili niso imeli servo volanov, niti danes običajnih 'Playstation dodatkov' (ABS, ESP in podobno) in sekvenčnih menjalnikov, zato so imeli številni dirkači po končani dirki po neskončno velikem številu opravljenih ročnih menjav prestav vidne mehurje na dlaneh, poleg tega je bilo v utesnjeni potniški kabini forda GT40 peklensko vroče, in to kljub nalivu med dirko. Dodatno nevarnost za dirkače je predstavljalo tudi splošno znano dejstvo glede rednih izgub motornega olja pri tedanjih športnih bolidih. Posledično je bila vozna podlaga zaradi tega še bolj spolzka, poleg tega je bil ford GT40 Mk. II takrat v Le Mansu najhitrejši izmed vseh avtomobilov, ker je imel približno 30 km/h višjo končno hitrost (odsek Les Hundauières) kot glavni konkurenti (ferrari 330 P4) ter za 160 km/h višjo hitrost od nekaterih preostalih konkurentov na stezi. Zato tedanje zmagovalne vožnje vseh treh fordov ne moremo ravno primerjati s sprehodom v parku. Takrat je nastopilo 52 posadk, od tega sedem ferrarijev. Za njih je bilo leto 1966 v Le Mansu slabo, ker se je med prvo deseterico uvrstil samo en ferrari. Zmagoslavje in zadovoljstvo, ki ga je ob tem doživljal Henry Ford II je bilo popolno …
Vendar to zmagoslavje ni bilo lahko pridobljeno. Na prvih nastopih z vgrajenimi 4,2- in 4,7-litrskimi V8 motorji model GT40 ni ravno blestel, ker so ga pestile težave z zanesljivostjo, vidne predvsem v obliki polomljenih delov vzmetenja in podvozja ter odpovedmi menjalnikov. Za premik v pravo smer je tudi tokrat poskrbel Carroll Shelby, ki je leta 1965 najprej uvedel nov 4,7-litrski pogonski sklop, kasneje pa celo sedemlitrskega, ki je fordu kočno lahko zagotovil dovolj veliko zanesljivost za kasnejše zmage v Le Mansu in drugod. Ker je FIA leta 1968 spremenila pravila igre, so Američani v kasnejših primerkih uporabljali samo še 4,9-litrski bencinski V8 motor, ostali dirkalniki, ki niso nastali v najmanj petdesetih serijskih primerkih, so lahko uporabljali največ 3,0-litrske pogonske sklope. Obstajale so tudi posebne unikatne izvedbe modela GT40. Že leta 1965 smo dobili unikatni GT40 X-1 roadster, ki mu je leta 1966 sledil še GT40 J 'Experimental Car', predhodnik vozil iz kasnejše tekmovalne Can-Am serije. Zadnje primerke prvotnega forda GT40, ki je v Le Mansu zmagal tudi v letih 1967 (GT40 Mk. IV), 1968 in 1969 (obakrat GT40 Mk. I), smo dobili leta 1969, kasneje (leta 1971) so na njegovi osnovi izdelali tudi legendarnega transita z dodatno oznako 'Supervan', kjer je karoserija modela transit postavljena na vozno šasijo forda GT40. Nato se do leta 1995, ko so predstavili študijo GT90 ni zgodilo nič.
Povratek modela GT40 smo dočakali šele leta 2002, vendar brez oznake 40, ker jo pri znamki Ford ne smejo več uporabljati. Zato ima novi GT tudi nekoliko drugačno višino (43 palcev) kot original. Podobno je veljalo tudi za model mustang, ki so ga Evropski kupci nekoč že poznali, vendar kot model T5, ker so si ime mustang takrat lastili v še nekaterih evropskih podjetjih. Sedaj je pred nami novi ford GT, s katerim želijo pri znamki Ford v Le Mansu ponoviti uspeh legendarnih predhodnikov iz leta 1966. Original, ki je nastajal samo tri leta, je nastal v nejasnem številu primerkov. Nekateri omenjajo samo 107 izdelanih primerkov prvotnega forda GT40, drugi omenjajo številko 124. Za nakup njegovega naslednika (2004-2006) se je odločilo točno 4038 kupcev.
