Rambler American Hardtop Coupe
Pred kratkim se je v Parizu zaključil letošnji salon Rétromobile, ki je obiskovalcem postregel tudi s presenečenjem v obliki prestižnega serijskega južnoameriškega renaulta, ki ga evropski kupci nismo nikoli spoznali, čeprav so ga v Argentini izdelovali približno 16 let (1966-1982).
Za razumevanje nastanka tega prestižnega avtomobila, ki je pomembno vplival na samozavest argentinske nacionalne avtomobilske industrije, se moramo vrniti v sredino petdesetih let prejšnjega stoletja, ker so se v Argentini takrat odločili za nastanek avtohtonega argentinskega avtomobila, ki se je kasneje spremenil v ponos njihove avtomobilske industrije. Ker je bilo Argentincem jasno, da bodo pri izvedbi tega nacionalnega projekta potrebovali tujo pomoč, so se obrnili na Američane, točneje na predstavnike podjetja Kaiser Motors (Kaiser-Frazer), kjer so se leta 1953 združili z ameriško znamko Willys-Overland in leta 1963 ustanovili skupno podjetje Kaiser Jeep Corporation. To podjetje je leta 1970 prevzela korporacija AMC (American Motors Corporation).
Tako so Argentinci leta 1955 dobili prvo domačo argentinsko znamko s polnim imenom Industrias Kaiser Argentina (IKA), kjer so na začetku izdelovali samo tedanje jeepe (27. aprila 1956 so Argentinci izdelali prvi jeep). To se je spremenilo leta 1959 z vstopom koncerna Renault v lastniško strukturo podjetja IKA, posledično so Argentinci tam pričeli izdelovati Renaultov model dauphine (izdelanih 53.643 primerkov), kasneje pa tudi modele R4, R6 in R12 (R12 je rezultat sodelovanja med argentinsko podružnico znamke Ford ter znamko Renault …). Na začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja so Argentinci ob pomoči korporacije AMC realizirali tudi idejo o domačem prestižnem avtomobilu, ker so z Američani podpisali dogovor o skupnem razvoju avtomobila na tehnološki platformi serijskega modela ameriške znamke Rambler, ki so jo v koncernu AMC oživili leta 1954 in jo ukinili leta 1969. V istem letu je znamka Renault dokončno absorbirala znamko IKA. Na začetku prodaje so bili vsi izdelani primerki modela torino okrašeni z oznakami IKA torino, od leta 1967 naprej pa nosijo oznake koncerna IKA-Renault, ki je leta 1977 spremenila ime v Renault Argentina.
Leta 1962 se je pojavil prvi argentinski licenčni rambler american, ki so ga Argentinci kasneje uporabili kot osnovo za model torino. Gre za predstavnika druge generacije tega modela (1958 - 1969), ki ga je ameriška javnost spoznala že leta 1964. Ker Argentinci niso želeli, da bo njihov štirikolesni nacionalni ponos v bistvu samo plagiat, so se takrat obrnili na torinsko oblikovalsko hišo Pininfarina, kjer so poskrbeli za rahlo spremenjen videz modela znamke Rambler. Tako se je leta 1966 pojavil legendarni model torino, ki je za časa kariere privabil približno 100.000 kupcev. Torino ima drugače oblikovan prednji in zadnji del avtomobila, manj sprememb je doživel vgrajeni 6-valjni ameriški pogonski sklop, ki se je na začetku kariere lahko pohvalil s tremi litri (89 kW/122 KM) delovne prostornine, kasneje so se pojavili primerki modela torino z vgrajenimi 3,7-litrskimi bencinskimi motorji. Ta najbolj zastopan pogonski sklop (na koncu proizvodnje so obstajale verzije z vgrajenimi 4-litrskimi motorji (184 kW/251 KM)) so ponujali v dveh različno močnih verzijah, podobno je veljalo tudi za ponudbo karoserij (2-vratni hard-top kupe, nekoliko nenavadno oblikovan 3-vratni 'fastback' kupe in 4-vratna klasična limuzina). Ob tem velja omeniti, da je uporaba termina kupe v primeru modela torino nekoliko sporna (pravi kupe ima vedno krajšo medosno razdaljo od limuzine …), zato nekateri novinarji ob tem raje uporabijo izraz 2-vratna športna limuzina …
V vseh treh primerih je kupec prejel avtomobil z enako dolžino (4736 mm), širino (1800 mm) in medosno razdaljo (2723 mm), razlika je vidna edino pri višini, ker je hard-top kupe nekoliko nižji (1423 mm) od limuzine (1440 mm). Ker so avtomobili s samo enim parom bočnih vrat med razumniki vedno utelešali športnost, je različica TSX (hard-top kupe, 149 kW/203 KM pri 4500 vrt./min. ter 330 Nm motornega navora pri 3000 vrt./min.) ob predstavitvi dobila nekaj več 'konj', čeprav jih tudi limuzina ne premore malo (135 kW/183 KM pri 4500 vrt./min. ter 310 Nm motornega navora pri 2500 vrt./min.). Upoštevati je treba dejstvo, da je to avtomobil iz sredine šestdesetih let prejšnjega stoletja. Tako motoriziran torino je lahko dosegel največjo hitrost 185 km/h, različica TSX (največja hitrost: 200 km/h) pa je takrat lahko lovila tedaj najmočnejše porscheje 911 T (2.0 – 95 kW/130 KM: 205 km/h) in tudi večino tedanjih velikih BMW-jev (2800 – 125 kW/170 KM: 207 km/h) ter nekaterih limuzin znamke Mercedes-Benz (280 SE – 117 kW/160 KM: 193 km/h). Temu primerna je bila tudi povprečna poraba goriva (l/100 km: 16,5). Zato ni težko razumeti popularnosti in kultnega statusa, ki ga je torino dosegel pri tedanji argentinski politični in zvezdniški eliti. Posledično lahko med lastniki tega prestižnega renaulta najdemo tudi nekaj zelo zvenečih imen (Leonid Brežnjev, Fidel Castro in Juan Manuel Fangio …).
