Renault 4 Rodéo
Proti koncu šestdesetih let prejšnjega stoletja so se pri znamki Renault odločili za nastanek novega prostočasnega serijskega modela, ki bi na tržišču nadomestil kultno 'SUV katro' (renault 4 'Plein Air' by Sinpar), legendarni avtomobil, izdelan v popolnem ravnovesju s francoskim minimalističnim izročilom, ki so ga nekoč zelo cenili tudi pri nekaterih manjših italijanskih avtomobilskih znamkah.
Zaradi tega so se pri znamki Renault v tistem obdobju odločili za sodelovanje z majhno francosko znamko ACL (Ateliers de Construction du Livradois), kjer so leta 1970 ustvarili lahek terensko prehodni prostočasni avtomobil po zgledu Citroënovega méharija. Zaradi tega so predstavniki prve generacije modela 4 rodéo okrašeni tudi z logotipi znamke ACL. Kasnejši dve generaciji modelov 4 & 6 rodéo, ki sta leta 1981 dokončno izginili iz proizvodnih trakov (baje ste si nakup obeh prostočasnih modelov kljub temu lahko omislili vse do leta 1987 …), sta izgubili logotipe te nam skoraj neznane znamke.
Kot tehnološko osnovo za nastanek obeh rodéo različic so Francozi uporabili obstoječo gospodarsko različico ('Fourgonnette') renaulta 4 in vse skupaj oblekli v plastično karoserijo. Oba Renaultova tedanja 'urbana kavboja' so izdelovali v obratu znamke ACL, znamka Renault je ob tem poskrbela za zanesljiv dotok potrebnih sestavnih mehanskih komponent, ki jih pri tem izredno lahkem (masa avtomobila (4 rodéo): 640 kg) in špartanskem vozilu ni bilo prav veliko. Zato vgrajeni 850 kubični (delovna prostornina) atmosferski bencinski 4-valjnik (25 kW / 34 KM) s premikanjem avtomobila ni imel večjih težav, še lažje se je s tem spoprijel renault 6 rodéo, ker so vanj vgrajevali 1,1-litrski pogonski sklop iz renaulta 6, ki je kasneje premikal tudi nam dobro znane GTL 'katrce' in pa renault 5.
Oba prostočasna avtomobila avtomobila so ponujali kupcem ob povezavi z različnimi nadgradnjami karoserije (različice evasion, chantier, coursière, quatre saisons in artisanale) katerih glavna značilnost je platnena streha in pa plastična bočna in zadnja kabinska stekla. S tem parom lahkih terensko prehodnih avtomobilov, ki so ju pri znamki Sinpar lahko opremili tudi s 4x4 pogonom, pa Francozi v njihove prodajne salone niso privabili samo športne rekreativce in ribiče, temveč tudi gozdarje, kmete in celo predstavnike francoske armade, ker so v tistih časih še zelo cenili minimalističen pristop pri razvoju terensko prehodnih vozil. V oktobru leta 1980 smo dočakali zadnjo veliko spremembo, ker so v renaulta 6 rodéo pričeli vgrajevati 1,3-litrski bencinski pogonski sklop (32,5 kW / 45 KM) iz renaulta 12. Poleg tega so imeli kasnejši primerki tega modela (masa avtomobila: 760 kg) karoserije iz poliestra. Leta 1981 se je pojavil naslednik obeh modelov v obliki renaulta rodéo 5, ki pa ni pritegnil veliko kupcev, zato je 'poniknil' že leta 1986.
Eden izmed razlogov za ne ravno veliko razširjenost obeh Renaultovih 'urbanih kavbojev' se skriva tudi v njuni maloprodajni ceni. Leta 1979 ste morali v Nemčiji za novega renaulta 6 rodéo odšteti točno 13.680 nemških mark, malenkost manj kot za kultni renault 5 alpine (14.120 nemških mark) ali pa renaulta 16 TL in precej več kot za običajnega renaulta 6 TL (9.695 nemških mark). Po nam znanih informacijah so Francozi v približno desetih letih proizvodnje izdelali približno 60.000 primerkov avtomobilov (4 & 6 rodéo), ki sta skupaj s prej omenjenim izdelkom znamke Citroën spodbudila tudi nastanek podobnih italijanskih avtomobilov na tehnoloških platformah nekaterih Fiatovih serijskih modelov (prvotni 500, 126 in 127), ki so nastajali pri nekaterih manjših italijanskih proizvajalcih avtomobilov (Scoiattolo, Fissore in Moretti).
Renault 6 Rodéo
Renault 5 Rodéo
Renault 4 Plein Air by Sinpar
Citroën Méhari
Fiat 126 MiniMaxi by Moretti
