Letos mineva že 35 let od prve predstavitve prve Oplove astre, ki ji še vedno pripada častni naslov najbolje prodajanega opla vseh časov, ker se je za nakup takšnega opla v osmih letih proizvodnje (1991-1999) odločilo približno 4,13 milijona kupcev.
Verjetno se sprašujete zakaj so se Nemci leta 1991, ob predstavitvi prve astre, odločili za zamenjavo uveljavljene modelne oznake kadett in jo nadomestili z modelno oznako astra. Po vsej verjetnosti so želeli z novo modelno oznako, ki so jo pred tem že uporabljali britanski kadetti (prva britanska astra (kadett D) se je pojavila že leta 1979), naznaniti začetek nove ere, ker so želeli z astro ugoditi zahtevam tedanjih kupcev, ki so na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja pričeli ceniti okoljevarstvo v kombinaciji z varnostjo, udobjem in nizko porabo pogonskih goriv. Istočasno so se v Rüsselsheimu naveličali tega, da morajo njihovi izdelki živeti v senci Volkswagnovega golfa, zato so z novo astro skušali odvzeti primat popularnemu izdelku iz Wolfsburga. Na koncu jim je to skoraj uspelo, čeprav prva astra s približno 4,13 milijona izdelkov ni premagala tedanjega golfa (III generacija, 1991-1997, izdelanih približno 4,8 milijona primerkov) je postala najbolje prodajan opel vseh časov.
Ob njenem razvoju so se inženirji posvetili združitvi sodobnega dizajna z večjo notranjo prostornostjo (ob primerjavi s kadettom E ima prva astra za 74 mm pomaknjeno (proti nosu vozila) vetrobransko steklo, posledično se je za 50 mm povečal prostor za kolena prednjih potnikov, več je bilo tudi prostora za njuni glavi), večjim udobjem in večjo spoštljivostjo do okolja, čeprav prva astra ni bistveno večja od njenega predhodnika (kadett E). Prva astra je zagnala tudi Oplovo varnostno ofenzivo. Vse Astre so namreč bile opremljene z zategovalniki varnostnega pasu na prednjih sedežih, s sistemom nastavitve višine varnostnega pasu in z bočno zaščito v vratih, z dvojno jekleno cevjo. Od leta 1994 so bile vse astre serijsko opremljene s parom prednjih zračnih blazin. Skrb za okoljevarstvo pa je nakazovala uporaba recikliranih materialov za izdelavo armaturne plošče in odbijačev.
Pestra je bila tudi izbira karoserijskih različic, ker so se kupci lahko odločili za nakup 3- ali pa 5-vratne kombilimuzine (dolžina: 4.051 mm, širina: 1.688 mm, višina: 1.410 mm, medosna razdalja: 2.517 mm, neto masa: od 955 (1,4i s tremi vrati) do 1.185 kg (2,0 16v karavan)), klasične 4-vratne limuzine (dolžina: 4.239 mm), 5-vratnega karavana (4.278 mm) in 3-vratnega furgona, poleg tega so Nemci ob sodelovanju z italijansko karoserijsko delavnico Bertone razvili tudi dvovratni kabriolet (dolžina: 4.239 mm), ki je ostal v proizvodnji do konca leta 1999 (vse ostale karoserijske različice so se od kupcev poslovile že leta 1997). Zelo pestra pa je bila ponudba pogonskih sklopov. Osnovno motorizirane različice je premikal 1,4-litrski bencinski motor s 44 kW (60 KM, največja hitrost: 160 km/h, 0-100 km/h: 16 sekund) pogonske moči, nad njim se je nahajal 1,6-litrski motor (52 kW/71 KM, 14 sekund, 170 km/h), ki so ga ponujali tudi v različici Si (74 kW/100 KM, 11 sekund, 190 km/h). Obstajala je tudi nekoliko šibkejša različica z 1,8-litrskim motorjem (66 kW/90 KM, 12,5 sekunde, 178 km/h), vrh bencinske motorne ponudbe pa sta predstavljali dve GSi različici.
V prvem primeru je kupec prejel 16-ventilski 1,8-litrski pogonski sklop, ki je lahko mobiliziral 92 kW (125 KM, 9 sekund, 204 km/h) pogonske moči, ultimativna serijska različica prve astre je bila motorizirana ob pomoči 16-ventilskega 2,0-litrskega pogonskega sklopa (110 kW/150 KM, 8 sekund, 220 km/h). Ljubiteljem varčnosti in trpežnosti so namenili dizelsko gnano astro z vgrajenim 1,7-litrskim atmosferskim dizelskim motorjem (44 kW/60 KM, 18,5 sekunde, 153 km/h), obstajala je tudi turbodizelska astra, kjer je vgrajeni 1,7-litrski pogonski sklop lahko mobiliziral 60 kW (82 KM, 13,5 sekunde, 172 km/h) pogonske moči. Po letu 1994, ko so Nemci izvedli manjši 'facelift' tega modela, smo dobili tudi posodobljene pogonske sklope. 8-ventilski 1,6-litrski bencinski pogonski sklop je uporabniku lahko ponudil 55 kW (75 KM) pogonske moči, nov je bil tudi 16-ventilski 1,8-litrski pogonski sklop (85 kW/115 KM) in pa podobno zasnovan 2,0-litrski bencinski pogonski sklop (100 kW/136 KM), poleg tega so kupcem ponudili tudi nekoliko šibkejšo verzijo (50 kW/68 KM) 1,7-litrskega turbodizelskega pogonskega sklopa, ki je v ponudbi nadomestila atmosfersko gnano različico. Prva astra je tudi prvi kompaktni opel, ki je opremljen z motorjem na zemeljski plin. Prvič so bili vsi bencinski motorji opremljeni s katalizatorjem v izpušnem sistemu. Daleč pred začetkom izdelave modela ampera, je študijsko vozilo na osnovi prve astre vozilo na električni pogon. Nemci so izdelali 10 električno gnanih aster, opremljenih z dodatno oznako impuls III, ki so v štirih letih (1993-1997) prevozile skupnih 350.000 testnih kilometrov (približno). Največja hitrost striktno električno gnanih testnih prototipov modela astra je znašala 120 km/h, z enim polnjenjem vgrajenih električnih akumulatorjev so lahko prevozile približno 150 kilometrov.
Tedanji novinarji so ob povezavi s prvo astro hvalili pestro ponudbo karoserijskih različic, o kateri lahko današnji kupci modela astra samo sanjajo, navdušila jih je tudi nizka povprečna poraba vgrajenih pogonskih sklopov ob povezavi z nizkimi stroški vzdrževanja vozila, omenjali pa so tudi dobro pasivno varnost in priročnost vozila, ki predstavlja posledico kompaktnih mer karoserije. Niso pa bili navdušeni nad ne ravno najboljšo kvaliteto izdelave, glasnimi motorji pri višjih motornih vrtljajih, zatikajoče delujočimi menjalniki in nad predolgo odmerjenim prestavnim razmerjem pri 5. prestavi. Prva astra nikakor ni želela biti revolucionar, temveč vozilo, ki je izpolnjevalo zadane naloge v duhu časa, ko je bila predstavljena. V tem pogledu so pri znamki Opel dejansko zadeli žebelj na glavico, to navsezadnje potrjujejo tudi prodajne številke prve astre.
