PowerCore SunCruiser
Pred petimi dnevi so v Bochumu predstavili že drugi solarni prototipni model nemškega industrijskega giganta (ThyssenKrupp Steel Europe), ki so ga Nemci razvili in izdelali ob ponovnem sodelovanju s študenti bochumske visoke šole uporabnih znanosti (Hochschule Bochum). Novi nemški 'eco' kupe bo v letošnjem oktobru obiskal Avstralijo, kjer bo nastopil na tekmovanju 'World Solar Challenge 2015.'
Kako plodno je lahko sodelovanje med visokim šolstvom in industrijo, so Nemci pokazali že ob zadnjem nastopu na približno 3.000 kilometrov dolgi ekološki dirki po Avstraliji, kjer je njihov 'PowerCore SunCruiser' leta 2013 dosegel odlično drugo mesto v kategoriji 'Cruiser', kjer sodelujejo predvsem manj tekmovalno in posledično čedalje bolj serijsko orientirana vozila, s katerimi želijo organizatorji vzbuditi predvsem apetite običajnih uporabnikov, istočasno pa upajo, da bodo marketinški potencial solarno gnanih avtomobilov prepoznali tudi proizvajalci običajnih serijskih avtomobilov.
To se še ni zgodilo, ker so marketinški potencial solarno gnanih vozil prepoznali samo pri nekaterih dobaviteljih avtomobilskih delov in opreme. Čeprav je 'SunRiser' že osmi prototip (pred tem so nastali Mad Dog III, Hans Go! I & II, SolarWorld No. 1, BOcruiser, SolarWorld GT in PowerCore SunCruiser), ki so ga razvili študenti bochumske visoke šole, je 'SunRiser' istočasno prvi bochumski prototip, kjer podjetje ThyssenKrupp Steel Europe ni želelo skriti njihovega direktnega vpliva na razvoj in izdelavo takšnega prototipa. Temu primerno je bila zastopana tudi 40-članska razvojna ekipa študentov in inženirjev, ki jo je vodil diplomirani inženir Stefan Spychalski.
Ob nedavni predstavitvi in prvi solo vožnji novega prototipa so Nemci izpostavili predvsem pojem 'več-materialnost', ker so ob izdelavi vozila uporabili veliko različnih materialov, čeprav je večina avtomobila še vedno izdelana predvsem ob uporabi ogljikovih vlaken. Vendar se Nemci zavedajo zelo slabe ekološke razgradljivosti tega cenjenega materiala, zato so pri določenih delih avtomobila raje uporabili visokokakovostno jeklo (varnostni zaščitni lok v notranjosti potniške kabine), magnezij (nosilec armaturne plošče in sredinske konzole) in pravi les, ki ga najdemo predvsem na območju volanskega obroča in ročice ročne zavore, preostanek lesa so ob opremljanju notranjosti potniške kabine uporabili predvsem v vizualne namene, ker daje vtis prestiža.
Za zagotavljanje zadostne količine električne energije pri tem dvosedežnem 'fastback' kupeju (obstajajo tudi 'fastback' limuzine, vendar nekaterim 'poznavalcem' avtomobilizma žal to še ni jasno, zato imajo lahko 'mokre sanje' o 4- in 5-vratnih 'kupejih'…) skrbi mreža solarnih celic, ki zavzema približno tri kvadratne metre površine. Ob zadostnem delovanju sonca lahko ta vir zagotovi uporabniku 870 vatov električne moči, vse to pa s pridom izkoristita v zadnji kolesni par vgrajena elektromotorja, ki lahko temu izredno lahkem vozilu zagotovita največjo končno hitrost 120 km/h. Preostanek energije je lahko shranjen v akumulatorjih s 60-kilogramsko maso. Žal Nemci ob predstavitvi avtomobila niso povedali, ali je masa električnih akumulatorjev že všteta v osnovno maso avtomobila, ki znaša samo 360 kg.
Je pa zanimivo to, da so za ta prototip že pripravili obsežen seznam možne dodatne opreme, ki je primerljiva z opremo v današnjih novih avtomobilih. Vendar na tem seznamu ni klimatske naprave, ker je to še vedno eden izmed največjih stranskih odjemalcev razpoložljive pogonske energije. Posledično klimatska naprava v avtomobilskem športu, kjer na dirkah šteje vsaka 'kaplja' pogonske energije, nima kaj iskati…
