V celotni zgodovini človeštva lahko najdemo ogromno bizarnih idej, od katerih jih je nekaj tesno povezanih s prvo industrijsko revolucijo. Ena izmed teh bizarnih pogruntavščin je tudi monokolo, ki je kasneje prejelo še motorni pogon in že več kot sto let buri domišljijo nekaterih inženirjev in iznajditeljev.
V obdobju okoli leta 1860 človeško gnani dvokolesniki niso predstavljali večine tedaj revolucionarnih osebnih transportnih sredstev, ker so na tržišču že obstajali tudi drugačni, ročno ali nožno gnani koncepti (velociped, tricycle in quadricycle). Leta 1869 sta v Evropi obstajala dva primerka voznih monociklov. Eden v Franciji (Rousseau v Marseju), drugega (Jackson Monowheel) so uporabljali Britanci. Prvi patentirani primerki so se v istem letu pojavili tudi v ZDA. 22. junija leta 1869 je Američan Georg Bergner obiskal ameriški zvezni patentni urad in registriral svoj ‘Monocycle’ le nekaj ur pred prihodom dveh drugih Američanov (Allen Greene & Elisha Dyer), ki sta še isti dan patentirala svoj 'Velocipede'. V istem letu se je na tem patentnem uradu pojavil še tretji iznajditelj (Richard C. Hemmings) s svojo verzijo monocikla.
Novo transportno sredstvo se ni najbolje prijelo med kupci, ker je imelo 'serijsko napako', ki jo tedanji konstruktorji niso uspeli rešiti. Uporabnik takšnega transportnega sredstva je imel ogromno dela s samim lovljenjem ravnotežja, poleg tega mu je grozila nevarnost nekontrolirane rotacije znotraj obroča ob pospeševanju ali zaviranju, vendar so bile te sile ob človeškem pogonu majhne in obvladljive, prave težave so nastopile z vgradnjo pogonskih motorjev, ki so ta novi pojav, imenovan ‘gerbling’ privedle do povsem novih razsežnosti. Vgradnja prvega pogonskega motorja v monocikel se je zgodila leta 1904 v Milanu, kjer je podjetje Garavaglia predstavilo svojo 'mono-moto' vizijo, drugi podoben primerek pa je nastal leta 1910. Izdelal ga je Erich Edison-Puton. Njegov primerek poganja 150-kubični bencinski motor znamke De Dion, ki premore 3,5 KM. Pozicija sedenja pri tem monociklu je zelo podobna običajni motociklistični zasnovi.
Leta 1911 dobimo še bolj bizarno različico, ki jo je patentiral Američan Clinton T. Coates. Svoj izum si je na papirju zamislil s potisnim propelerjem, ki je skoraj v celoti odpravil ‘gerbling’ efekt. V realnosti pa je ideja zaživela leta 1914, ko je Američan Alfred E. D’Harlingue izdelal vozni primerek, pri katerem se je ob zasuku volanskega obroča premikal celotni pogonski sklop in posledično tudi spredaj nameščeni letalski vijak. Tudi ta iznajditelj si je pomagal z 'anti-gerbling’ tehnologijo, ki pa bi v primeru spredaj nameščenega para posebnih 'kopij' ob ostrem zaviranju delovala proti uporabniku. Leta 1915 je D’Harlingue predstavil nov izdelek z dodatnim, spredaj nameščenim kolesom, voznik pa v tem primeru sedi zunaj obroča.
Leta 1920 dobimo prvega serijskega proizvajalca, ki mu je celo uspelo izdelati in prodati manjšo serijo teh nenavadnih vozil, okrašenih z imenom Motorouta. Za pogon so uporabili 175-kubični bencinski motor, ki so ga Italijani spojili s tristopenjskim ročnim menjalnikom. Za naslednje razburljiv odlomek iz zgodovine monokoles je poskrbel Britanec John Archibald Purves, ko je leta 1932 predstavil 'Dynosphere', prvo monokolo, ki je zaradi svoje širine lahko sprejelo dva potnika in obstalo na mestu brez prevračanja. V tem obdobju se pojavijo tudi primerki z dvema med seboj ločenima obročema s tekalno površino, ki lahko tudi sprejme par potnikov. Takrat postane na ta izum pozorna tudi vojaška industrija, vendar je vse ostalo le na papirju. Danes obstaja samo še nekaj podobnih izdelkov, eden izmed njih je tudi človeško gnani 'Mono-Wheel', ki ga je razvil in izdelal Ben Wison.
