Alen Šagolj
Gerfried Jungmeier
Marko Lukić
Nemanja Mikać
Péter Kaderják
Robert Dominko
Robert Lukić
V Beogradu se je odvijala 1. baterijsko konferenca, ki jo je organiziral slovenski Emobility na čelu s predsednikom organizacije Primožem Lemežem v sodelovanjem s srbskim Vozim na struju. Konference se je udeležilo veliko število delegatov in organizatorji so morali celo zagotoviti dodatne sedeže. Zanimanje za baterije v Srbiji pa seveda ni presenečenje, saj je bilo zaradi spora med Riom Tintom, enim največjih svetovnih rudarskih podjetij, in prebivalci Srbije glede pridobivanja litija, o baterijah napisanega in povedanega res veliko. Konferenca je imela regionalni značaj; predavatelji so prišli iz Avstrije, Slovenije, Hrvaške, Madžarske ter seveda Srbije.
Ko smo vprašali organizatorja konference Primoža Lemeža, ali je bil zadovoljen s konferenco, nam je povedal: »Nisem jaz tisti, ki bi smel govoriti, ali sem s konferenco zadovoljen. Jaz sem lahko zadovoljen le v primeru, če so zadovoljni delegati. Odzivi po konferenci so bili res dobri in zato sem seveda zadovoljen tudi jaz. Jasno se je pokazalo, da baterije postajajo nekakšen center zelenega energetskega prehoda, ki je nujen. Tudi v Srbiji, saj Beograd spada med najbolj onesnažena mesta na svetu. Tisto, kar pa me še posebej veseli, pa je, da živimo v baterijsko zelo močni regiji. Morda je največji dosežek konference celo ta, da so se strokovnjaki iz sodelujočih držav povezali med seboj in se dogovorili o nekaterih skupnih projektih. Drug velik uspeh – in zato sem hvaležen vsem – pa je ta, da se Rio Tinto sploh ni omenjal. Torej je Srbskim podjetjem jasno, da so baterije izredno pomembna gospodarska priložnost in to ne glede na to, kaj se bo dogajalo s samim litijem.«
Po uvodnem, jasno, precej provokativnem predavanju Primoža Lemeža je bil na vrsti Alen Šagolj iz podjetja Rimac Tehnology, ki je razložil inženirsko zapletenost baterijskega sklopa pri hiperšportnem avtomobilu Tesla Nevera. Ne samo kemija baterij, tudi vse ostalo, kar je povezano s to 1,4 MW pošastjo (približno 2.000 konjskih moči), je izredno pomembno za delovanje avtomobila. To je res navdihujoče inženirstvo. Ta baterija je verjetno tehnično najbolj dovršen proizvod sodobnega e-mobilnostnega inženirstva. Dr. Gerfried Jungmeier iz Graškega Joanneum Research inštituta je govoril o ekologiji in celotnem življenjskem ciklu baterije. Njegove 30-letne izkušnje na področju celotnega življenjskega cikla (LCA – Live Cycle Assesment) nekega izdelka, to pot baterije, so res veliko vredne in njegova raziskovanja gredo v neverjetne detajle. Vendar pa je preprosta ugotovitev, da je električni avtomobil, ne glede na vse okoliščine, ki vplivajo na onesnaževanje, veliko bolj ekološki kot avtomobili z motorji na notranje izgorevanje. Baterija pa nikakor ni ekološka katastrofa, kar bi radi nekateri prikazali, ampak rešitev. Življenjski cikel je izredno dolg (zdaj se predpostavlja, da bodo baterije služile različnim namenom več kot 30 let), po predelavi pa se bo lahko ponovno izkoristil izredno velik odstotek materialov, ki so v bateriji.
Nato je bil na vrsti panel; poleg obeh prvih predavateljev sta se izredno zanimivi debati pridružila še direktor Toyote Srbija Robert Lukić in Dr. Robert Dominko iz Nacionalnega kemijskega inštituta iz Ljubljane. Toyota ima daleč najdaljše izkušnje z baterijami na svetu, saj je Prius star že več kot 30 let, medtem ko Tesla S nima še niti 10 let. Primoža Lemeža je najprej zanimalo, kaj pri Toyoti Srbija naredijo z odsluženimi baterijami, ko jih zamenjajo na servisu. Najprej; teh baterij je tako malo, da se v Srbiji ali celotni regiji niti ne splača razgrajevati, zato jih pošljejo nazaj v tovarno, kjer ima Toyota izredno moderen obrat za reciklažo baterij. Seveda pa Toyota ne stavi samo na povsem električne avtomobile (kar vedno znova zelo poudarijo), ampak tudi na druge, kot so hibridni pogoni in vodik. Dr. Jungmeier se je z njim delno strinjal, saj je vsak korak proti podnebni nevtralnosti veliko boljši kot nič. Alen Šagolj iz Rimac Tehnology meni, da je sama kemija celic za zmogljivosti avtomobila veliko pomembnejša kot sam inženiring baterijskega sklopa. Prepričan je, da kemija pomeni več kot 60 odstotkov zmogljivosti baterije, ostalo pa je inženirstvo. Pritrdil mu je Dr. Dominko, ki je eden največjih svetovnih specialistov na področju baterijske kemije. Vsi pa so se strinjali, da je prehod na e-mobilnost nujen tudi za to regijo, saj druge poti ni.
Po kratkem odmoru je nastopil Dr. Dominko s svojim predavanjem, kjer je predstavil enega izmed najboljših svetovnih inštitutov za raziskovanje baterijske kemije na svetu – Kemijskega inštituta iz Ljubljane, ter njihove trenutne projekte. Ker gre za bazične in ne aplikativne raziskave, bodo njihovi »izumi« morda ugledali luč dneva šele čez 10 ali 20 ali celo 30 let. Vendar pa se je razvoj baterijskih celic, po njegovo, šele dobro začel. Ponosen pa je tudi na to, da bodo v Sloveniji uspeli zgraditi Baterijski center, v katerem pa bodo lahko izvajali tudi aplikativne raziskave za naročnike ter izdelali manjše serije baterij za testiranje. Baterijski center bo zgrajen kmalu, saj so sredstva zanj že zagotovljena. To bo velik napredek na področju raziskovanja baterij za celotno regijo, da ne zapišemo za celoten svet.
Dr. Péter Kaderják je predsednik madžarskega združenja za baterije. Madžarska je največji evropski proizvajalec baterijskih celic, proizvajalci pa prihajajo predvsem iz daljne Azije (Koreja, Kitajska, Japonska), zato je bilo njegovo predavanje izredno težko pričakovano. Predstavil je delovanje združenja ter res masivno madžarsko proizvodnjo baterij. So pa tudi na Madžarskem izredno pozorni na dogajanje okoli proizvodnje baterij predvsem po ekološki plati. Po drugi strani pa se zavedajo, da znanje prihaja iz tujine in da ga na Madžarskem nimajo toliko, kot bi si ga želeli imeti, saj veliki proizvajalci precej skrbno skrivajo svoje znanje.
Izredno zanimivo predavanje pa je imel Nemanja Mikać iz podjetja ElevenES, kjer se pripravljajo na proizvodnjo LFP (litij-železo-fosfatnih) baterij. Baterijske celice so večje, kot jih poznamo pri drugih proizvajalcih, ne potrebujejo toliko hlajenja, zato je lahko sam baterijski sklop manjši, kompaktnejši, kot pri drugih kemijskih različicah. Gre za drugačno kemijsko zgradbo baterij, ki imajo seveda svoje prednosti in pomanjkljivosti. Vendar je vsaka kemija dobra za nekaj. Kot je rekel Dr. Dominko; na olimpijske igre ne pošlješ samo enega športnika, ampak v vsakem športu tekmuje drug atlet. Velikoserijska izdelava LFP baterij bi bila velika stvar za Srbijo in želimo si, da bi bil projekt »Giga tovarne« podjetja ElevenES v Subotici uspešen in da Srbijo trdno zasidra na baterijskem zemljevidu sveta.
Dr. Marko Lukić je oblikovalec, ki nam je podal vrsto možnosti, kaj vse se bo dalo na področju oblikovanja narediti, ko bodo zaživele tudi solid-state baterije (baterije s trdim elektrolitom). Zadnji panel, ki je tudi zaključil 1. konferenco pa je dal tako udeležencem kot vsem vladam držav, ki so na konferenci sodelovale s svojimi predavatelji, jasno vedeti, da živimo v baterijsko izredno močni regiji, da pa potrebujemo dve stvari: več povezovanja med državami v regiji ter finančno pomoč držav, kajti v dampinški ameriški politiki, ki jo je pred kratkim sprejela Bidnova administracija, bo evropska baterijska industrija le težko preživela, že zdaj pa zamujamo za baterijsko razvitimi državami za več kot desetletje. Vendar pa imamo v Sloveniji izredno znanje na področju kemije, Hrvati imajo z Rimcem izredno inženirstvo, Srbi tradicijo in naravne vire, Madžari pa so največji evropski proizvajalec baterijskih celic, vendar pa jim manjka vse, kar imamo Slovenci, Hrvati in Srbi. S sodelovanjem pa bi ta regija lahko postala daleč največja in najuspešnejša baterijska regija vsaj v Evropi, če ne širše.
S takim razmišljanjem pa je zaključil tudi Lemež: »Baterijski konferenci smo že v začetka prilepili tudi številko 1. To je jasen znak, da bomo z organizacijo baterijske konference nadaljevali. V regiji imamo res zelo velik potencial in eden od največjih uspehov konference – vsaj zame – je to, da so se srečali različni strokovnjaki iz sodelujočih držav in takoj našli skupne točke, kjer bi lahko sodelovali. Upam, da to niso le besede in da bodo nekateri zanimivi skupni projekti tudi v resničnem življenju kmalu zares zaživeli in da bomo o njih lahko poslušali na 2. konferenci. Za zdaj pa se še nismo odločili, ali bo konferenca ostala v Beogradu, ali jo bomo selili po regiji.
