Na Brdu pri Kranju je potekala že 4. konferenca o lokalni e-mobilnosti. Udeležilo se jo je več kot 100 delegatov, predstavnikov občin in Regionalnih razvojnih agencij, ter podjetij ki ponujajo različne izdelke in storitve iz področja e-mobilnosti. Kljub temu, da gre za konferenco namenjeno slovenskim lokalnim okoljem, ta postaja vse bolj mednarodna. Poleg stalnih partnerskih držav (Nizozemske, Norveške, Švedske, Avstrije) so se konference prvič udeležili tudi predstavniki Islandije, Finske, Srbije in Kosova.
Emobilityju je v Slovenija spet uspelo privabiti izvrstne predavatelje tako iz tujine kot tudi Slovenije. Konferenco pa je otvoril odpravnik poslov Nizozemskega veleposlaništva gospod Derk Jan Nauta, ki je predvsem poudaril delitveno ekonomijo in deljeno uporabo avtomobilov. Organizator konference Primož Lemež pa je udeležencem hitro nalil čistega vina: »Slovenija je med najslabšimi državami v Evropi! In nimamo ne strategije in ne posluha za prehod na e-mobilnost, čeprav smo se k temu zavezali, obenem pa plačujemo visoke kazni tako zato, ker ne dosegamo predpisane kakovosti zraka in ne deleža obnovljivih virov energije.«
Dušan Lukič iz Porscheja je poudaril, da se je treba e-mobilnosti lotevati celostno in čeprav prihaja iz podjeta, ki primarno prodaja avtomobile. Pri MOON-u ponujajo tudi polnilno infrastrukturo in fotovoltaične elektrarne. Idealna kombinacija za brezplačni prevoz. Njegov poudarek pa je bil predvsem na tem, da morajo biti javne polnilne postaje povezljive in vključene v urejene sisteme, kajti le tako bodo lahko za uporabnike koristne. V Sloveniji je takih »divjih« polnilnih postaj kar nekaj, za katere pa uporabniki (razen iz lokalnega okolja) niti ne vedo.
Janez Humar iz Elesa pa se je osredotočil predvsem na polnjenje električnega avtomobila doma in sicer pri tistih, ki nimajo možnosti domačega polnjenja. Rešitve za večstanovanjske objekte z znanimi lastniki parkirnih mest so relativno preproste in tudi cenovno precej dostopne, drugače pa je v naseljih, kjer prebivalci nimajo niti svojih parkirnih mest. Zato so skupaj s študenti različnih fakultet iskali rešitve in prišli do kar nekaj zanimivih idej.
Vendar pa te rešitve že obstojajo! Kakšne so in kako so se tega lotili v nizozemskem Utrechtu je razložil Matthijs Kok, ki tam skrbi za razvoj e-mobilnosti. Tam namreč več kot 70 odstotkov prebivalcev nima možnosti polnjenja na lastnem parkirnem prostoru, tako da so povsem odvisni od javne polnilne infrastrukture. V začetku so to reševali tako, da je lastnik novega električnega avtomobila oddal vlogo in v treh mesecih so v bližino njegovega domovanja postavili javno polnilnico. Vendar pa je z hitrim naraščanjem električnih avtomobilov, postal tak sistem nevzdržen. Tako zdaj postavljajo polnilnice že v naprej in sicer s pomočjo podatkov o zasedenosti. In sistem deluje brez kakšnih večjih zapletov. Utrecht pa za upravitelje polnilne infrastrukture razpisuje javne pozive in ena od glavnih prednosti pri razpisih je tudi cena polnjenja. Koncesijo pa CPO (Charging poin operator, upravljalec polnilnega mesta) pridobi za 10 let. V Utrechtu tudi nimajo časovne omejitve polnjenja.
Izredno zanimivo pa je bilo tudi predavanje Anne Margrét Kornelíusdóttir iz Islandije. Islandija ima na področju e-mobilnosti tako prednosti kot pomanjkljivosti. Prednost je vsekakor ta, da imajo veliko električne energije iz obnovljivih virov – praktično vso. Zato je pri njih električna energija zelo poceni. Slaba stvar pa so prav gotovo precej hladne zime in redka naseljenost rurarnih območij; večina ljudi namreč živi v Reykjaviku. Vrendar pa prehodu na e-mobilnost nimajo večjih težav, razen podobne kot v Sloveniji; enostavno smo za velike avtomobilske proizvajalce premajhni in zato nezanimivi. Tako se tudi na Islandiji srečujejo s težavo, da preprosto na trgu ni dovolj električnih avtomobilov. Imajo pa zelo smelo strategijo tudi na področju javnega prevoza in ribištva. Anna je poudarila predvsem potrebo po dobri strategiji prehoda na brezogljični promet. Tudi pri njih, tako kot pri nas je skoraj polovico vse energije v državi porabljene za promet. Pri njih pa to pomeni tudi skoraj 80 odstotkov vseh toplogrednih izpustov!
Še eno tuje predavanje je bilo izredno zanimivo in sicer soseda iz avstrijskega Gradca. Dr Gerfried Jungmeier iz Joanneum Research mbH je govoril o razliki obremenitve okolja med električnimi avtomobili in avtomobili z motorji na notranje izgorevanje. Če vzamemo najslabše podatke za električne avtomobile in najugodnejše za ICE avtomobile je električni avtomobil v celotni življenski dobi še vedno kar za 30 odstotkov manj obremenjujoč. Če pa vzamemo povprečne podatke pa je ta razlika že 60 odstotkov, kar pa je zelo veliko. To velja predvsem za gospodarstvo, saj veliko podjetij že zelo pazi na to, kakšen ogljični odtis imajo njegovi dobavitelji.
Dario Dubolino iz Evropske komisije DG Move se nam žal ni uspel pridružiti v živo iz Bruslja pa je udeležencem predvsem povedal kakšne predpise pripravljajo v Bruslju in kakšne vspodbude so na voljo predvsem za ečektrične avtobuse. Na tem področju pa se je že počasi začelo premikati tudi v Sloveniji. Prav zdaj v Kranju pričakujejo kar nekaj električnih avtobusov, še bolj razveseljivo pa je dejstvo, da so se za električne avtobuse odločili tudi v Ljubljani, čeprav še pred krakim načrt Ljubljanskega potniškega prometa tega ni predvideval.
Tudi razprave so bile izredno zanimive povzamemo pa jih lahko v dveh delih. Če želimo hitrejšega prehoda na e-mobilnost moramo imeti izdelano strategijo tako vspodbud kot razvoja infrastrukture. Žel se tega veliko bolj zavedajo župani, kot pa Vlada!
Drugi poudarek pa je bil na enostavnosti uporabe javne infrastrukture in cenah za polnjenje. Uporabniki imajo veliko težav z komplicirano prijavo za polnjenje, če nimajo celo denarnice RFID kartic in skoraj nemogočih izračunih za ceno kilovetne ure. Izkazalo se je tudi, da so cene polnjenja v primerjavi s tujino pri nas zelo visoke. Tako v primerjavi s plačami, kot v primerjavi razlike med ceno elektrike za gospodinjastva in za javno polnjenje. Na to je opozoril predvsem Primož Lemež v svojem zaključnem predavanju. Pozval je lokalne skupnosti, da naj zagotovijo cenovno primerno polnjenje za svoje prebivalce na javni infrastrukturi. Svoje pa bo morala dodati tudi država, če želi – raje kot da bi plačevala visoke kazni – razvoja e-mobilnosti.
Prvič pa so se konferenci aktivno priključile tudi Regionalne razvojne agencije. Lepo je bilo slišati kako pri njih gledajo na razvoj brezogljičnega prometa, predvsem skozi oči kolesarjenja. Organizator pa se je odločil, da bodo v prihodnjem letu izbrali tudi najboljši e-mobilnostni projekt med RRA-ji. Kot vsako leto so tudi letos pri Emobilityju pripravili izbor za najboljšo e-mobilnostno občino in mesto. Glede na ankete se vidi, da je v občinah vse bolj prisotno razmišljanje o e-mobilnosti. Vendar pa je skupna ugotovitev udeležencev ta, da imamo v Sloveniji še vedno premalo znanja o tem in da včasih po nepotrebnem zapravljamo denar za projekte, ki na koncu ne doprinesejo nič.
V izboru delegatov senje med mesti »zmaga« vrnila v Ljubljano, čeprav so bile razlike med Kranjem, Celjem in Ljubljano izredno majhne, med občinami pa je zmagal Piran pred Kranjsko Goro in velikim presenečenjem Lenartom. Vsi udeleženci so bili navdušeni nad kakovostjo vseh predavanj in organizacijo konference.
