Globalne organizacije, ki delujejo na področju varne mobilnosti in njenih posledic, kot so ZN, WHO, ETSC, že vrsto let namesto izraza prometna nesreča (traffic accident) uporabljajo besedo trčenje (road traffic crash/collision). Spremembo terminologije so na pobudo organizacije Road Peace, članice FEVR (Evropsko združenje žrtev prometnih nesreč), sprejeli že vrsto let nazaj. Z globalnimi prizadevanji za zmanjšanje števila in posledic najhujših prometnih nesreč, jasnim ciljem do 2030 in Vizijo NIČ do 2050, so številne države v svojih strategijah in akcijskih načrtih sprejele številne programe in aktivnosti. Na področju spremembe zakonodaj so določena vedenja in ravnanja udeležencev opredelili kot kazniva dejanja in s tem tudi posegle v širše razumevanje nastanka, posledic, odgovornosti in odnosa do »prometne nesreče« kot do razumevanja pojma »nesreča«.

Svoj prispevek so dodali tudi drugi deležniki na področju temeljne zakonodaje in pojmovanja »nesreče«, deležniki vzgoje in izobraževanja, ki so v nadaljevanju v materinem jeziku iskali primeren izraz za nadomestilo besedne zveze »prometna nesreča«. ZN, WHO in ETSC so tako sprejeli obrazložitev FEVR, kateri predsedujemo, da je izraz »nesreča« za mnoge ljudi lahko žaljiva, predvsem v primerih, kjer so zaradi nevarnih in agresivnih ravnanj voznikov (alkohol, prehitra in agresivna vožnja, uporaba motilcev, …) ljudje izgubili življenja ali bili hudo telesno poškodovani. »Primerjati padec krožnika, ki je praviloma nesreča, s trkom, v katerem zaradi neodgovornega ali zelo nepremišljenega ravnanja nekdo umre ali je poškodovan, je neprimerna in žaljiva za številne svojce, bližnje, prijatelje, sodelavce in celotno družbo…,” so takrat zapisali v Road Peace.

Pobuda v Sloveniji
S sprejetjem nove ReNVCP 2023-2030 smatramo, da bi bil primeren trenutek, da tudi v Sloveniji preučimo razloge in možnosti za spremembo terminologije. Slovenija se v okviru EU pridružuje državam, ki so v svoji represivni zakonodaji opredelile določena ravnanja v prometu kot kazniva dejanja in jih kot taka seveda v pravnem, vzgojnem, sociološkem in kulturnem razumevanju morebiti ni več smiselno opredeljevati kot »nesrečo«. Pri tem je seveda povsem legitimno osvetliti, kaj za besedo »prometna nesreča« ta termin nosi še v razumevanju vzrokov, posledic, sankcij, odškodnin, pravic žrtev, vzgajanja in odgovornosti ipd.. Predlog določenih deležnikov, ki poznajo tematiko, je bil, da se besedo »nesreča« nadomesti z besedo »nezgoda«, kar pa po našem mnenju podobno zmanjšuje »so/odgovornost« povzročitelja hude prometne nesreče z agresivnimi ravnanji, jasno opredelitev odgovornosti in seveda razmerje do žrtev prometnih nesreč. Sami vidimo spremembo v smeri terminologije, ki jo uporabljajo v ZN, WHO in ETSC, kjer bi termin »prometne nesreče« smiselno spremenili v besedno zvezo »trk« ali »trčenje« vozil, vozila in pešca, kolesarja itd.. S tem se seveda izognemo nepotrebnim »pomanjševalnicam« odgovornosti, viktimizaciji žrtev in povzročiteljev, zadreg v vzgoji in izobraževanju otrok in mladih.

Čemu to počnemo?
Ker živimo v času, ko je najlažje pogledati stran. Ko je najlažje reči: »To se zgodi.« In s tem nehote izbrišemo odgovornost, obenem pa tudi glas žrtev, ki so posledice takega ravnanja utrpele. A vsak trk ima obraz. Ime. Zgodbo. V Zavodu Varna pot vemo, kako zvenijo tihi telefoni, kako črke na nagrobnikih postanejo prehitro vklesane, kako tak nenaden dogodek obrne tok življenja vsem. Zato si prizadevamo, da kot družba spremenimo pogled, jezik, ravnanje in, posledično, tudi zakonodajo. To pa pomeni več kot kampanje, več kot okrogle mize. Pomeni spremembo kulture, kjer ni več “normalno”, da pijemo in vozimo, da gledamo stran in da opravičujemo prekrške, dokler ni prepozno. Vse to vodimo z jasno usmeritvijo v Vizijo NIČ – nič smrtnih žrtev in telesno poškodovanih na naših cestah. Verjamemo, da kot družba zmoremo ustvariti varen prometni prostor, kjer ni nepopravljivih izgub. Ne zaradi naključij, temveč zaradi zavestne odločitve za odgovornost in življenje.

Otroci razumejo, česar odrasli včasih nočejo
Otroci pogosto najčisteje, najiskreneje in najjasneje razumejo, kaj je prav in kaj narobe. Ne poznajo še izgovorov, družbenih tišin in olepševanja. Ne iščejo krivcev drugod. Vidijo in povedo, tako kot je. V naših preventivno-izobraževalnih delavnicah po šolah so nam učenci zelo jasno predstavili, da poznajo pomen besede nesreča in razumejo, kdaj to ni to v prometu. Od tu tudi ideja RAZLAGALNEGA VIDEA. Enako sporočilnost so na okrogli mizi, v četrtek, 10. 4. 2025, v prostorih Agencije za varnost cestnega prometa podali učenci Osnovne šole Riharda Jakopiča.

Vprašanja, ki jih lahko postavimo sebi in družbi
● Zakaj še vedno uporabljamo izraz »prometna nesreča«, če vemo, da je večina teh dogodkov posledica zavestnih odločitev – alkohola, hitrosti, nepozornosti?
● Kdo ima največ koristi od ohranjanja izraza »nesreča« – družba, povzročitelji ali morda celo pravni sistem?
● Se morda z besedo nesreča vsi mi poistovetimo z nevarnostjo, da se tudi nam to lahko pripeti in je bolje in prijetneje slišati, da je to nesreča?
● Če otrok razume razliko med nesrečo in trkom, zakaj odrasli še vedno iščemo izgovore v jeziku?
● Ali z izražanjem »to se zgodi« nehote utrjujemo družbeno brezbrižnost in normalizacijo nevarnih ravnanj v prometu?
● Kako bi se spremenil vzgojni proces v šolah, doma, če bi že v osnovi otrokom razlagali kaj je odgovornost, kaj je nesreča in kaj to ni v prometu?
● Je izraz »prometna nesreča« v sodobnem kontekstu še vedno strokovno, pravno in etično ustrezen?
● Kako bi se ob spremembi terminologije spremenili učbeniki, medijski diskurz, sodne razprave in vzgojni pristopi?
● Kaj bi pomenilo za izobraževanje otrok in mladih, če bi že od zgodnjega otroštva uporabljali termin, ki ne briše krivde?