Opis in fotogalerija

Fordov S-max nikoli ni bil prav običajen enoprostorec. Ko je leta 2006 prišel na trg, je v ta razred prinesel do takrat neznano dinamičnost. Za model druge generacije, ki ga poznamo od leta 2015, smo ugotovili, da je izgubil nekaj ostrine in postal bolj udoben ter uglajen. To velja še danes. S-max je velik, prostoren in udoben. Z dvolitrskim turbodizelskim strojem ecoblue, ki zmore 140 kilovatov (190 KM), in 8-stopenjskim samodejnim menjalnikom ni hitrostni rekorder, saj do stotice potrebuje 9,9 sekunde in doseže končno hitrost 206 kilometrov na uro. Toda s 400 Nm navora zelo lepo potegne in nikakor ne deluje podhranjeno. Samodejni menjalnik, ki je za upravljanje namesto klasične prestavne ročice dobil vrtljivo stikalo, deluje hitro in logično. 

S-max je eden od redkih pravih enoprostorcev, ki v drugi vrsti ponujajo tri posamezne sedeže, zadaj pa še ogromen prtljažnik.

Toda če od 1,8 tone težkega avtomobila, ki med drugim ponuja popolnoma samodejno delujoč štirikolesni pogon, poleg udobja zahtevamo tudi poskočnost, se to kar precej pozna pri porabi goriva. Od nas je v povprečju zahteval 9,8 litra na 100 kilometrov, kar je vse prej kot skromno. Toda mi smo se z njim odpeljali do Ženeve in nazaj in si za takšno pot težko predstavljamo avtomobil, ki bi bil tako prostoren in bi obenem ponujal ergonomijo ter udobje na ravni običajnih avtomobilov. Testni primerek je imel praktično vse sodobne varnostne in asistenčne sisteme, pri čemer so številni na spisku doplačil. Sistem za vzdrževanje vozila znotraj voznega pasu je vgrajen serijsko, doplačati pa je treba, denimo, za aktivni tempomat s prepoznavanjem pešcev, sistem za opozarjanje na vozila v mrtvem kotu in sistem za opozarjanje na prečni promet za vozilom. To na koncu prispeva k ceni, ki presega 50 tisočakov, a jo pod to magično mejo spravi popust v višini dva tisoč evrov.