Opis in fotogalerija

Naj to besedilo začnem z anekdoto. Pred ljubljanskim stanovanjskim blokom, v katerem živim, sem tole modro zverino z belo črto kakšen teden redno parkiral in po večini pri sosedih izzval precejšnje navdušenje. Hladni zagon v poznih jutranjih urah je bil še posebej zanimiv, saj je glasno brbotanje kot injekcija adrenalina za vsakega, ki ga vsaj malce zanimajo avtomobili. Se pa najdejo tudi takšni, ki jim tovrstne reči iz kakšnega razloga niso všeč. Nekdo iz moje soseske je svoje nezadovoljstvo izrazil na prav poseben in nič kaj kulturen način. V nedeljo zjutraj me je tako mustang pričakal s popolnoma izpraznjeno pnevmatiko. Na srečo storilec ni uporabil noža, temveč si je vzel čas in se poigral z ventilom. Lepo od njega!

Rezultat opisanega dogodka je bil, da sem se po večdnevnem odlašanju le spravil k prebiranju navodil za uporabo tako imenovanega sosedom prijaznega načina delovanja izpuha, ki ga po novem ponuja mustang. Ta ponuja možnost tihega zagona motorja, nastavimo lahko celo časovno okno, v katerem sistem samodejno deluje. Mustang še nikoli ni bil tako prijazen. Nas čaka še sistem, ki bo med vožnjo pripravil sladkorno peno za otroke iz soseske!?

Morda malce pretiravam, a mustang se je na videz malce omehčal. Tudi dobesedno, saj so ostre poteze, predvsem na sprednjem delu, zamenjale bolj zaobljene in manj izrazite linije. Ne skrbite, na cesti je še vedno več kot opazen, zlasti če gre čez dolg pokrov motorja in streho dirkaška bela črta. S to je vsaj malenkost hitrejši, zagotovo!

Če vas velika poraba goriva moti, se raje odločite za »zvočno izzvani« 2,3-litrski štirivaljnik. Pa še sosedi vas bodo imeli rajši!

Šalo na stran, novi mustang GT je hitrejši, a ne zaradi nalepke, temveč za to poskrbi nekoliko bolj »navit« petlitrski V8, ki po novem zmore 331 kW (450 KM) moči. Bolj kot prirastek 30 »konjev« je pomembna ugodnejša krivulja navora. To so Fordovci dosegli z inovativnim visokotlačnim neposrednim in nizkotlačnim posrednim vbrizgom goriva. S tem so nekako zagotovili najboljše obeh svetov in poskrbeli, da je, vsaj na papirju, poraba še malenkost manjša kot prej. Pri tem naj bi precejšnjo vlogo odigral popolnoma nov 10-stopenjski samodejni menjalnik. Ne, nisem se zatipkal, ima kar deset prestav.

Ta deluje razmeroma gladko in hitro, a se lahko skrije pred nekaterimi izdelki prestižnih znamk. Včasih po nepotrebnem zaletavo išče neko drugo prestavo, čeprav ne bi bilo treba, pri pretikanju navzdol je lahko neubogljiv, v vzvratno pa je nekajkrat v slogu konjske brce prav sunkovito prestavil. Njegovo delovanje, pa tudi motorja in volanskega mehanizma, je odvisno od izbire voznega načina. Po novem je izbira bogatejša za nekaj opcij, ki segajo od »previdne« za vožnjo po snegu do dirkaške.

Seveda tudi tokrat niso pozabili na pripomoček za »kurjenje« gum, ki je tako preprost za uporabo, da bi ga lahko uporabila vsaka babica. Moja je sicer že pokojna, zato sem dimno zaveso naredil jaz ... njej v čast. Sistem se imenuje line lock in je del skupka dirkaških aplikacij, s štoparico odpeljanih krogov in programom za hiter start (launch control) vred.

Opisane spretnosti so zanimive, a ne povedo prav dosti o voznih lastnostih na cesti in, še bolj pomembno, v ovinkih. Tudi to obvlada! Priznam, da nas je s svojim razgrajaškim pristopom v ovinku kdaj presenetil, kar se v bolj dodelanem, a manj karizmatičnem BMW-ju M4 ne zgodi. Vseeno za njim ne zaostaja tako zelo, kot bi morda mislili. Ko sem se enkrat sporazumel z menjalnikom in ga zagrabil za ušesa (obvolanske ročice) ter privadil živahnosti zadnjega konca, je bil vsak zavoj bolj uživaški. Še posebej takrat, ko se ameriški osmak razigra in iz globokega brbotanja ob prehodu v visoke vrtljaje preide v podivjanega kričača. Teh zvokov se res zlepa ne naveličaš.

Po pričakovanjih je notranjost mustanga po ameriško dodelana in v iskanju manjših stroškov opremljena s komponentami iz drugih hišnih modelov. A gledano v celoti, je kabina bolj evropska, kot bi si mislili. Spoji med deli armature so zgledno tesni, ergonomija je solidna, materiali več kot le povprečni. A se mi zdi, da bi lahko uporabili malce bolj prepričljivo imitacijo kroma, predvsem za spodnjo vrsto gumbov na sredinski konzoli. Med njimi je stikalo za izbiro voznega profila, ki je prav smešno kompliciran. Ne dovoli sprehajanja med možnostmi v obe smeri, ampak je treba vsakokrat narediti cel krog med izbirami. Še to, ob prvem pritisku se meni le aktivira, z drugim pa se začne izbira spreminjati.

Kdor ima rad mustanga, ima rad Slovenijo, saj zaradi visokih dajatev zanj odšteje dvajset tisočakov več kot kupec v Nemčiji!

Sicer je novi mustang popolnoma digitaliziran, pa ne le zaradi osrednjega infotainment sistema, temveč tudi z digitalnimi merilniki. Ti za vsak vozni režim ponujajo drugačen videz, na primer veliko grafiko merilnika vrtljajev ali klasična okrogla merilnika. Pogrešali smo napis ground speed (hitrost na kopnem, izvira iz letalstva) na merilniku hitrosti, ki ga je pred prenovo še imel. Klasika ostajata udobna sprednja sedeža z obilico prostora in zadnja dva, ki nista le utesnjena, ampak je otežen tudi dostop do njiju. Pomik sprednjih sedežev namreč nima spominske funkcije, pomikanje pa ni možno z enim potegom, temveč je treba posebej »zvrniti« naslon in nato ročno narediti vzdolžni pomik. Manevriranje z majhnimi otroki se mi ni zdelo prav nič zabavno! Sem pa v dobrih 400 litrov velik prtljažnik lahko spravil precej družinske ropotije.

Gledano v celoti, se mustang z vsako novo generacijo in prenovo občutno dopolnjuje in postaja dober na vse več področjih. A tam, kjer šteje, ostaja upornik, kakršen je od svojega spočetja leta 1964 naprej. Priznamo, v navalu trivaljnikov in elektromotorjev ima neprilagojenec s petlitrskim V8 v mojem srcu prav posebno mesto!