Avto.info

Elvis Presley & Stutz

Zvestoba do groba

Stutz Blackhawk (1979)

Stutz Blackhawk (1979)

Avtor: Foto: Stutz, Messerschmitt, Pontiac in BMW
Stutz Bearcat Convertible

Stutz Bearcat Convertible

Stutz IV Porte Sedan (1979)

Stutz IV Porte Sedan (1979)

Stutz Blackhawk VI (1976)

Stutz Blackhawk VI (1976)

Stutz Blackhawk II (1972)

Stutz Blackhawk II (1972)

Dean Martin in Stutz Blackhawk II (1972)

Dean Martin in Stutz Blackhawk II (1972)

Stutz Blackhawk II (1972)

Stutz Blackhawk II (1972)

Sammy Davis jr. in Stutz Blackhawk II (1972)

Sammy Davis jr. in Stutz Blackhawk II (1972)

Stutz Blackhawk II (1972)

Stutz Blackhawk II (1972)

Stutz Blackhawk VI (1974-1978)

Stutz Blackhawk VI (1974-1978)

Stutz Bearcat Convertible (1982)

Stutz Bearcat Convertible (1982)

Stutz Bearcat Convertible

Stutz Bearcat Convertible

Stutz IV Porte Sedan (1982)

Stutz IV Porte Sedan (1982)

Stutz Diplomatica (1980)

Stutz Diplomatica (1980)

Stutz Diplomatica (1980)

Stutz Diplomatica (1980)

Stutz Royale Limousine (1982)

Stutz Royale Limousine (1982)

V tokratni anekdoti, ki jo je iz osebnega arhiva potegnil znani nemški novinar Hans-Peter Thyssen von Bornemisza, se bomo posvetili najljubši avtomobilski znamki kralja rock'n'rolla, ker si Elvis Presley ni omislil samo enega primerka najdražjega ameriškega serijskega avtomobila vseh časov, temveč je s temi prestižnimi avtomobili oskrboval tudi najbližje sodelavce in prijatelje.

Vsi vemo, da si je Presley ob služenju vojaškega roka v tedanji Zahodni Nemčiji omislil novega BMW-ja 507, precej manj ljudi pa ve tudi za njegovo ljubezen do zelo majhnih nemških avtomobilov iz tedanjega časa. Elvis je občudoval predvsem tedanje 3- in 4-kolesne izdelke znamke Messerschmitt, ki so s strani Nemcev dobili ljudsko ime 'Kabinenroller'. Enega je ob vrnitvi v ZDA celo odpeljal v družbi prej omenjenega BMW-ja 507. Kasneje je Presley prisegal samo še na izdelke znamke Stutz, s katerimi se je prvič uradno seznanil 9. oktobra leta 1970, ko so mu predali ključe drugega do tedaj izdelanega stutza (prvega je dobil James O. Donnell, ustanovitelj na novo ustanovljene znamke Stutz, ki ga je uporabljal vse do njegove smrti). Leta 1971 si je Presley omislil še enega stutza, vendar se z njim ni dolgo vozil, ker ga je Elvis razbil v prometni nesreči.

V aprilu leta 1973 si je Elvis Presley omislil še tretjega, tokrat belo obarvanega stutza, ki ga je kasneje podaril svojemu osebnemu zdravniku (dr. Elias Ghanern), s katerim je ustvaril tudi prijateljske vezi. Elvisov zdravnik je ta avtomobil obdržal do konca njegovega življenja. Medtem je Elvis še vedno zbiral nove primerke modelov znamke Stutz, ker je 6. novembra leta 1974 kupil več novih stutzov, vendar ne zase, temveč kot transportna sredstva za njegove osebne stražarje. Verjetno se sprašujete, kaj je tako fascinantnega na novodobnih avtomobilih znamke Stutz (1968-1987), da je kralj rock'n'rolla ob obisku njihovih prodajnih salonov z lahkoto večkrat dobro razvezal mošnjiček.

Zametki te slavne ameriške avtomobilske znamke segajo v leto 1895, ko naj bi Harry C. Stutz v ZDA skonstruiral prvo njegovo motorizirano kočijo. Kasneje se je posvetil razvoju dirkalnih avtomobilov, ki so nastajali v obratih podjetja Ideal Motor Car Company. Tako je že leta 1911 tudi uradno nastala znamka Stutz, ki je leta 1913 absorbirala podjetje Ideal Motor Car Company, vendar ne iz ekonomskih temveč iz 'političnih' vzrokov. Baje so bili dirkalniki te znamke preveč dominantni na tedanjih ameriških dirkah, zato so leta 1913 dobili novo tržno ime (Stutz Motor Company). Do sredine tridesetih let prejšnjega stoletja si je znamka ustvarila veliko prepoznavnost in ugled, ker so izdelovali predvsem dobro meščanske modele avtomobilov iz tedanjega srednjega in višjega cenovnega razreda.

Med posebnimi tehničnimi rešitvami pri njihovih vozilih velja omeniti zavorni sistem s prilagodljivim zavornim tlakom, ki ga je voznik uravnaval ob pomoči gumba na armaturni plošči. S to možnostjo izbire med bolj blagim in odločnim delovanjem zavor se je voznik lahko že takrat delno prilagodil vremenskim razmeram na cesti, ker je za vožnjo po suhi cesti lahko uporabil funkcijo odločnega  zaviranja, medtem ko je za vožnjo po snegu ali spolzki cesti uporabljal manjšo zavorno silo in seveda tudi manjšo potovalno hitrost. S takšnim zavornim sistemom opremljeni stutzi so si takrat ob oglaševanju prislužili oznako 'Safety-Stutz', ker je marketinško poudarjanje varnosti potnikov že takrat dobro prodajalo avtomobile, podobno kot danes.

Za pokop te znamke je poskrbela prva svetovna gospodarska kriza, ki je močno oklestila število kupcev takšnih prestižnih vozil v ZDA, preživeli so samo 'veliki trije' (GM, Ford in Chrysler) in še peščica drugih proizvajalcev, ker so izdelovali tudi ljudske avtomobile. Leta 1935 je tovarna v Indianapolisu dokončno zaprla vrata. Za ponovno rojstvo te avtomobilske znamke je poskrbel James O’Donnell, sicer investicijski bankir in strasten ljubitelj lepih avtomobilov, ki se je leta 1968 odločil, da združi moči z legendarnim Chryslerjevim oblikovalcem (Virgil Exner), ker je želel obuditi legendarno severnoameriško 'High-End' znamko Stutz, ki jo je leta 1935 ubila velika depresija. Tako smo 7. januarja leta 1970 dobili rahlo nenavadno oblikovano družino zelo prestižnih modelov (blackhawk, bearcat convertible, victoria, IV porte, diplomatic sedan in royale limousine) ponovno obujene aristokratske znamke Stutz, ki so bili tokrat namenjeni samo najpomembnejšim in najbogatejšim zemljanom. Tehnološko platformo za vse prej omenjene ročno izdelane modele je zagotovil tedanji velikoserijski pontiac grand prix coupé (Pontiacova 'premium' različica kupe modela grand le mans, ki je predstavljal premium nadgradnjo tedanjega modela malibu znamke Chevrolet), ki je leta 1978 olajšal ameriškega kupca za 4879 $ (pontiac grand le mans: 4405 $, chevrolet malibu classic limousine: 4204 $ (tedanja nemška prodajna cena: 19.200 nemških mark)). Za skoraj enako vsoto (20.484,80 nemških mark) si je Nemec takrat lahko omislil tudi najcenejši mercedes-benz D200 (W123, predhodnik današnjega razreda E) …

V tem času (leta 1976) je kupec, ki si je to lahko privoščil, za osnovno opremljeni model blackhawk coupé (dolžina: 5766 mm, širina: 2007 mm, višina: 1372 mm, medosna razdalja: 2946 mm, masa avtomobila: 2400 kg, pnevmatike: LXX-17) odštel točno 69.500 ameriških dolarjev. Pod motornim pokrovom tega ročno izdelanega vozila s karoserijo iz plastičnih mas, ki je nastajalo samo v Italiji (najprej Modena (Padana), kasneje Torino (Carrozzeria Saturn)), se skriva 7,5-litrski bencinski V8 motor znamke Chevrolet, ki je lastniku zagotavljal 200 KM pri 3500 vrtljajih v minuti ter 467 Nm motornega navora pri 2000 vrtljajih v minuti. Tako motoriziran stutz je lahko dosegel največjo hitrost 200 km/h ter zaključil pospeševanje od 0-100 km/h v enajstih sekundah. To so podatki iz tedanjih katalogov, poznavalci omenjajo stutze s tovarniško predelanimi motorji, ki so lahko mobilizirali od 268 kW (365 KM) do 312 kW (425 KM) pogonske moči. Ker je ta stutz znal pokazati pravi 'High-End' značaj tudi s prekomerno povprečno porabo goriva (22-litrov na 100 km), so mu Američani vgradili 95-litrski rezervoar za gorivo. Aristokratski status pa je pokazal tudi ob prvem ogledu notranjosti, kjer so vedno uporabili samo najboljše britansko usnje (Connoly Brothers of London), orehovino iz Milana, večje število talnih oblog iz kož mladih italijanskih jagenjčkov ter zavidanja vredno količino 24-karatnega zlata, ki so ga uporabili namesto današnjega in tedanjega dobro meščanskega kroma …

Do leta 1976 so kupcem ponudili še vse prej omenjene modele, ki so bili lahko opremljeni tudi z vgrajenimi mizicami iz orehovine, avtotelefonom ter delujočim TV-sprejemnikom. Leta 1976 se pojavi najdaljša, 'twenty-five foot Stutz Royale Limousine' (medosna razdalja (približno): 4,4 metra), ki je potnikom zagotavljala serijsko varnost pred pehotnim orožjem in tudi pred drobci granat, zato je bila priljubljena pri nekaterih kraljevskih hišah ter med diplomati. Za osnovno, krajšo oklepno različico (diplomatic sedan) te limuzine so Američani takrat zahtevali najmanj 185.000 ameriških dolarjev, prej omenjena osnovno opremljena 'Royale' limuzina pa je imela leta 1976 prodajno ceno 235.000 ameriških dolarjev. V primeru, ko je kupec izbral vso možno dodatno opremo je cena poskočila na astronomskih 550.000 ameriških dolarjev. Da bi razumeli te številke, morate vedeti, da je kupec v ZDA za takrat najdražjega novega cadillaca (7 ali 8-sedežni fleetwood limousine) odštel točno 19.462 ameriških dolarjev, za manjši model seville, ki so ga ponujali tudi nemškim kupcem pa so Američani zahtevali točno 14.267 ameriških dolarjev (nemška prodajna cena: 42.500 nemških mark). Za podobno vsoto si je Nemec leta 1978 lahko omislil mercedes-benz 350 SL (41.104 nemških mark) ali pa limuzino 450 SE (43.310,40 nemških mark) …

Leta 1981 so Američani prejeli naročilo za izdelavo tridesetih 'four-door convertible hard-tops',  ekskluzivnih oklepnih limuzin. Vse naročene primerke so tudi izdelali in dostavili naročnikom. Med nekaterimi znanimi lastniki teh vozil pa najdemo tudi številne pripadnike tedanjega jet-seta (igralec in pevec Dean Martin, njegov kolega Sammy Davis jr., legendarni kaskader Evel Knievel, pianist Liberace, nemški pevec Curd Jürgens, kralj Abdul Aziz al Saud (ustanovitelj Savdske Arabije) …). Na leto je nastalo od 70 do 100 novih stutzov. Zadnjega izmed približno 600 izdelanih novodobnih stutzov so naredili leta 1987, kmalu zatem je šlo podjetje v stečaj.

Elvis Presley & Stutz: Zvestoba do groba
Elvis Presley & Stutz: Zvestoba do groba
Elvis Presley & Stutz: Zvestoba do groba
Elvis Presley & Stutz: Zvestoba do groba
Elvis Presley in njegov BMW 507

Elvis Presley in njegov BMW 507

Messerschmitt KR175 (1953-1955)

Messerschmitt KR175 (1953-1955)

Messerschmitt KR175 (1953-1955)

Messerschmitt KR175 (1953-1955)

Elvis Presley & Stutz: Zvestoba do groba
Messerschmitt KR175 (1953-1955)

Messerschmitt KR175 (1953-1955)

Messerschmitt KR200 & TG500

Messerschmitt KR200 & TG500

Pontiac Grand Prix (1969)

Pontiac Grand Prix (1969)

Pontiac Grand Prix (1973)

Pontiac Grand Prix (1973)

Send to Kindle
| Share

Oddaj komentar

Iskalnik rabljenih vozil

Išči

E-novice s področja avtomobilizma - prijava / odjava
Zvezdne steze Denis Avdič
Video trening varne vožnje
Video test Renault scenic dCi 110 EDC bose
Video test audi A8 3,0 TDI quattro
Domača predstavitev kia picanto
Domača predstavitev citroën DS4
Video test fiat punto evo
Reportaža - Vzhajajoča dežela avtomobilov